Paket aranžman
Šarlo akrobata, VIS Idoli & Električni orgazam
Jugoton, 1981
Hja, ko sem bil pozvan k sodelovanju v rubriki Moj Album Nove muske, sem sprva menil, da bo to precej lažja naloga. Takoj sem pomislil na album… in, glej ga zlomka, v misli se prikrade kakih pet, precej enakovrednih albumov. Prav vsi spadajo v rubriko tistih, ki so zaznamovali brušenje mojega glasbenega okusa, ali pa so pristali v mojih rokah na kakšen poseben način. Skratka, gre za albume, ki so zarezali globoko v mojo podzavest.
Izbrati sem moral med petimi »kapitalci« in izbiral sem malo na an ban…štiri miši…vija vaja ven, malo pa, recimo, na težo zgodbe, ki naj bi bila najbolj zanimiva za tistega, ki bo prebiral te vrstice.
Zgodilo se je davnega ’81 leta prejšnjega tisočletja, ko sem bil v trinajstem letu starosti še vedno pionir s precej nedefiniranim glasbenim okusom. Ma, kaj nedefiniran, takrat nisem imel pojma o muziki. Domača glasbena vzgoja je namreč temeljila na čestitkah in pozdravih ob nedeljski župi po maši. Priložnost spoznavanja druge muzike sem tako imel le pri sosedovem starejšem tovarišu, ki je bil takrat že srednješolski mladinec in je dokaj redno nabavljal nove plošče. Pri njem sem se tako srečeval z raznimi Doorsi, Kraftwerki, Pink Floydi, Rollingi, Buldožerji… Beatle pa sem že takrat metal v koš z raznimi Abbami, Boney M., in takimi pop sranji. Tako sem vsaj mislil.
Podobno kot vsi moji »tabolš prjatli« sem bil tabornik, in vsako leto smo komaj čakali poletje, da gremo na taborjenje v istrski Karigador. Taborniški disciplini navkljub smo imeli na taborjenju priložnost občutiti vsaj delček tistega nepojasnjenega občutka svobode, prepotrebnega za nemoten osebnostni razvoj odraščajočega mladiča. Ob prvih čikih, pivu in nerodnih poskusih »pecanja« punc, je bilo taborjenje tudi priložnost spoznavanja novih muzik in piljenja glasbenega okusa. Imeli smo to srečo, da so starejši taborniki, t.i. klubovci (mladinci), poslušali precej zanimivo, čudno muziko. V predelu tabora, ki je bil namenjen le njim, so nabijali večji stereo kasetofon, iz katerega se je cele dneve precej glasno slišala neka muzika, na katero sem strigel z ušesi. Ni šlo niti za rock, kot sem ga poznal do takrat, niti ni šlo za nekaj, kar je blizu popa. Še najbolj je vse skupaj spominjalo na pank, čeprav to tudi pank ni bil.
Šlo je za muziko, ki je prepevala v našem jeziku; no ja, takrat smo lahko rekli v našem, oziroma v jeziku, ki smo ga takrat vsi razumeli – srbohrvaščini. Ena od poskočnic z albuma, ki se je večkrat sukal na kasetniku, mi je še posebej zlezla pod kožo, zato sem rahlo sramežljivo stopil do »šefa kasetofona« in ga povprašal, kaj poslušamo. Brez besed mi je pod nos pomolil kaseto v rdečem ovitku, na katerem je pisalo Paket aranžman. Pojma nisem imel, kaj to je, niti kaj to pomeni, a sem pazljivo preučil ovitek, pri čemer sem se prvič resneje seznanil z nečim, kar je imelo usoden vpliv na moje kasnejše glasbeno dozorevanje. »Šef kasetofona« je opazil to usodno privlačnost in me nekako pokroviteljsko povabil k poslušanju celega albuma. Uau, kakšen privilegij za mulca, ki je lahko s starejšim klubovcem v kotičku, rezerviranem samo zanje, poslušal muziko, in to z ovitkom kasete v roki.
Začel je s prvim komadom na B strani. Maljički – VIS Idoli! »Ne me basat, kar takoj ta, najboljši komad«, sem si mislil. Precej živo mi je ostal v spominu tisti občutek, ki me je preplavil po celem telesu. Kocine, kolikor sem jih imel, so se dvignile do maksimuma, nasmešek se je sam od sebe začrtal na obraz, noga je pričela spontano cepetati v ritmu … skratka, zadetek v polno. Ko se je kaseta zavrtela do komada Amerika (VIS Idoli), je na moje presenečenje »šefe« nekaj siknil, prekinil in prevrtel komad naprej … zame še danes nerazumljivo dejanje. Sicer sem se kasneje soočil z (nerazumljivim) dejstvom, da so nekateri lastniki kasete Paket aranžman njim nadležen in predolg komad Amerika celo presnemavali s priljubljenejšimi skladbami VIS Idolov, med katerimi je prednjačila Malena, verjetno zaradi tistega »fukam te«, kaj pa vem.
Seveda sem takoj po vrnitvi s taborjenja odskakljal v tolminsko blagovnico, na oddelek z muziko iskat kaseto Paket aranžman. Trgovec se mi je posvetil in me vprašal, če iščem kaj posebnega. Povedal sem mu, on pa je rahlo presenečen odvrnil: »Nism še slišu. Kup Bijelo Dugme, gre ta bojš u promet, al pa tale ad Šifrerja tud ni slaba«. Tako sem bil primoran Paket aranžman kupiti ob prvem izletu v Novo Gorico. V mojih rokah je pristal še isto poletje, daljnega leta ’81. Kaseto sem drsal do onemoglosti in vse komade sem znal na pamet…Amerike nikoli nisem presnel in mi še danes predstavlja enega boljših komadov benda VIS Idoli. Sicer je kaseta tam nekje v začetku devetdesetih nekam izginila, a sem takoj stekel k frendu s prazno kaseto TDK D90. Na eno stran sem posnel Paket Aranžman, na drugo pa Odbrana i poslednji dani od Idolov.
Tako je to bilo in danes je precej drugače.
Za konec bom izdal še ostale štiri albume, ki so pristali na tehtnici.
Buldožer – Pljuni istini u oči, ker mi je LP (prvo izdajo) podaril Marko Brecelj pred kakimi desetimi leti, zradiral originalno posvetilo, namenjeno njegovi teti iz Sarajeva, ki mu je zaradi nestrinjanja z likom in delom Marka Breclja album vrnila, ter zapisal posvetilo meni osebno. Album do takrat verjetno še ni bil na gramofonu.
Marko Brecelj – Cocktail, ker je nekaj najboljšega, kar imam v zbirki.
Kraftwerk – The Man Machine, ker je bil to moj prvi stik s Kraftwerki, pa tudi z elektroniko nasploh, če izvzamem razne radijske zadeve tistega časa ala Popcorn.
Majke – Razdor, ker me je totalno zadel direkt v čelo, in me še danes.
Janez Leban, samozaposlen v kulturi, z negotovo prihodnostjo kot producent, festival Sajeta, ovo, ono… stacioniran na osvobojenem ozemlju zaselka Zadlaz Žabče nedaleč od Tolmina, v smeri sever–severovzhod.
P.S. A ja kažem A.
