Crosby, Stills, Nash & Young
4 Way Street
Atlantic, 1971
V vrtincu najstništva, potem, ko smo se naposlušali rock’n’rolla, hard rocka, simfo rocka, punka, disca in novega vala, je kot meteor treščil vame povsem nov ‘vibe’. Na nekem od številnih najstniških žurov, ki smo se jim vneto predajali, je v zgodnjih jutranjih urah nekdo na gramofon položil vinilko in jo pospremil z besedami: »Zdaj boste pa vsi dol popadali«. Popadati sicer nismo imeli kam, ker smo že vsi ležali na tleh, sem pa sam padel v trans, ko se je odvrtela Youngova Helpless. Skozi kozmični vokal rockovskega poeta se je vame odtisnila univerzalna matrica, ki je vsebovala toliko naenkrat, da je trud, ki sem ga moral vložiti, da sem dojel vse meandre, postal tako rekoč moje življenjsko delo. Nič hudega sluteč sem poslušal vrhunsko glasbeno produkcijo in prav takšno glasbeno izvedbo. Bistveno kasneje sem dojel, da šele Nasheva seksta v refrenu prav zabeli zadevo. Matematika = občutje, lirika. Moving ooo – če trije različni glasovi pojejo unisono, je to enako čarobno kot če pojejo troglasno. Večna vprašanja, delovanje v času-prostoru. V pesmi mesto v Ontariu, na nebu ptice, univerzalna prispodoba za nedosegljivost in senco, ki jo mečejo na oči večno hrepenečih bitij. Ameriški kozmični folk.
Pesem, ki me je prevzela tiste noči, je sicer s prve studijske plošče štirih vrhunskih kantavtorjev, the real thing pa je zame vedno predstavljal njihov živi album. Nikoli si nisem uspel kupiti vinilke, sem si pa album vrtel s kasete. Mnogo, mnogo noči. Poslušal sem potiho in z ušesom tik ob zvočniku očetovega Grundigovega mono kasetarja. Kot da bi mi ta tehnika poslušanja omogočila neke posebne vrste vstop v glasbeno pokrajino. Najprej Crosbyjeva linija, potem Nasheva in nato obe skupaj, ampak tako, da ju hkrati slišiš vsako zase. Lirika je vame prodirala v fragmentih, z besedili se nisem ukvarjal celostno, nekako preveč dela je bilo z zvokom, glasbo. Ujete fraze pa so vsaka zase zarezale v univerzalno: ‘to be a woman and to be turned down‘, ‘rules and regulations who need them’, ‘love the one you’re with’, ‘southern man better keep your head’, ‘four dead in Ohio’, ‘to sing the blues you got to live the dues’, ‘teach your children well’, ‘your mother’s ghost stand at your shoulder’ … Štirje unikatni kantavtorji so tako postali moji prijatelji, h katerim sem se vračal v nekakšen vzporedni svet. A sčasoma se mi je idealizirana podoba štirih glasbenih prijateljev vse bolj prikazovala v resnični, življenjski luči, kjer svetloba obsveti tudi temne plati, razdalje med njimi, narcizem, ki je vsakega od njih poganjal naprej in se hkrati spopadal s samim seboj in drugimi. Odpustki za trpljenje, ki so si ga povzročali, pa so bile pesmi. Pesmi o njih. Pesmi o življenju. Glasba kot repair shop, bi rekel Bruce Springsteen. Razdalje, ki so na začetku majcene, v časovni premici postanejo večje, velike, in nekoč, ko se bodo galaksije toliko in s takšno hitrostjo odmaknile druga od druge, da jih svetloba ne bo več mogla doseči, bosta zavladala večna tema in hlad. Tako predvidevajo znanstveniki. Na srečo ima človeštvo nekaj, kar to lahko prepreči. Glasbo. Tudi glasbo mojih štirih brothers in arms.
Andrej Guček je kantavtor in rockovski glasbenik.
