Nick Cave and the Bad Seeds
Tender Prey
Mute, 1988
Ah, te tipke! Dete osemdesetih se nikoli nisem izvlekel iz synth manije. Leta poglabljanja v zvočnosti in poetike so me le oddaljila od poceni casio sounda ter me zavezala k organskosti hammondov. Milozvočje nizanja akordov sem nadgradil z minimalizmom tapkanja – četudi le en ton, četudi nekaj minut.
Mladostniška radovednost je tekla ritensko – od Pet Shop Boys k Joy Division. Love Will Tear Us Apart še preden sem se prvič na smrt zaljubil. Otroci socializma pred Stoogesi. Resnobnost pred samo(s)pozabo. Vmes pa It’s a Sin fanta iz trgovinice za domače živali muvajoč se v neodvisnost in osamosvojitev. Bitja. Žitja. Države. Vse bolj je jasno, da je slednji botroval terasni synth.
Na hammond sem se navezal zgodaj. Činčev hammond. Gumbe moji uniformi(ranosti) so razpirali Buldožerji: Brecelj, protopunk, življenjskost, provokacija, (s)prevračanje pomenov. Jezik! V celoti sem ga ponotranjil in se je lepo zlival s prepričanjem, da je edina prava muzika tista od Zappe, da je večina ostalega le ezoterična zastranitev ali odvečni intelektualizem. Nežno zgneten član socialistične mladine sem si moral nadeti oklep v obdobju izpolnjevanja tisočletnih sanj nekega naroda. Ali kako že. Artrock, psihedelična bajanja, Floydi, Crimsoni, matematičarji na delu… odsotnosti in umikanja iz tukaj in zdaj so postajala passé.
Dete je vendar rastlo v zavetju osamljene avstroogrske šole na vrhu hriba, ob cerkvenem zvoniku, soočeno z vertikalami, pompoznostjo, institucionalnim redom, o katerem ni vedelo nič, ga je pa zaznavalo in čutilo njegovo vseprisotnost. Naj so bile prleške gorice še tako mamljive, njihovo zelenilo in plodovi navdihnjeni z obeti vznesenosti, se nisem znebil posega te komaj znosne resnosti, ki me je pogledovala, nagovarjala od nekje zgoraj. Mali človek in črta. Nevidna grozeča sila je segala v samozadosten svet igre in samosti ter duševnost že zgodaj naseljevala s potrebo po zlaganju in razumevanju na eni ter kaosom kot neizogibnim bivanjskim dejstvom na drugi strani. Razumeti za vsako ceno je (le) umreti po koščkih.
Črno-belo pa z leti postane krvavo rdeče.
Tako prepolovljenega se me v devetdesetih dotakne! Ta nebeški provokator. Ta hudičev odposlanec (hammond je njegovo orodje). Ta zapeljujoči pridigar. Ta samovšečni ljubimec. Ni(c)ko kao on! Ta koketni avtodestruktivnež in njegova slaba semena. Poosebljenje kaosa. Ta zvočni zid. To zlitje Babilona in Berlina. Ta odrska prezenca. Ta zašvicanost. Ta blues. Ta garaža, ki zaudarja po tuzemskem, njena opojnost pa je vse preveč človeška. Ta občutja nemoči in razvrata. Ta poza grešnika, ki vso svojo bolečino predaja nam, da se v njej okopam(o), si sežemo v roke, se zbratimo v najbolj nemogočem od vseh svetov. In po obredu zasadimo klice spoznanja v rodovitnost človeštva.
Pompoznost? Seveda! Razstavljati, da bo gradnja v danem svetu sploh možna, sta nujno akta pompoznosti in nastopaštva. Sta nujno posvečenost orgel in poziv k Prihajajočemu. Je bas, ki udriha, kitara, ki reže – staro vendar mora biti izničeno. Je mnogoglasje, ki ponavlja in mantra, mantra in ponavlja… I’m not afraid to die! Ker nas ljubezen trga in razdružuje. Ker ljubezen goni. Ker ljubezen ne okleva. Uničuje. Ker ljubezen, ne pozabimo, je beg, četudi v nikamor. You better run, you better run to the City of Refuge! Ker ljubezen je feferon. Peče zaradi apetita. Izboljša glas, predrami stas in … že nas vrže v realno. But I’m afraid I told a lie. In v ozadju nalezljiva synth melodijica.
Gregor Kosi poje in govoriči v bendu Nina Bulatovix ter v impro duetu z Žigom Jenkom; performira, pesni in zapisuje.
