Death in June
But, What Ends When the Symbols Shatter?
New European Recordings, 1992
Odisej in sirene
Vprašanje, ki se mi je najdlje motalo po glavi, preden sem sploh začel tipkati tale prispevek, je bilo sila preprosto, a je, po drugi strani, ostajalo zelo dolgo brez ustreznega odgovora: o katerem albumu sploh pisati? Najprej sem pomislil na vse tiste izvajalce in njihova dela, ki so formirala moje glasbene afinitete in (do določene mere) moj pogled na svet. A to bi bilo že pisanje, ki bi govorilo o času, ki ga ni več (najstniška in zgodnja dvajseta leta), o osebi, ki je (v njeni nezamenljivi celovitosti) prav tako ni več. Iz precej melodramatičnega mladeniča s tendenco po glasni, agresivni in, hja, melodramatični godbi (katere poslušanju, z določeno mero samoironije in distance, se seveda vseeno nisem povsem odpovedal), je odrasel precej suhoparen, večinoma ravnodušen posameznik, ki mu dolgčas in zmerno mrtvilo na nek način povsem ustrezata. Zakaj torej ne pisati o kakem albumu, ki si ga zadnja leta moje eksistence predvajam pogosteje kakor druge in ki hkrati odseva ta razvoj?
Skladno s tem razmislekom o svoji “osebnostni rasti” oz. bolj o upadu njene čustvene intenzivnosti mi je v zavest naplavilo dve skupini oziroma dve plati, pri čemer je potem prevladala odločitev za besedilo o albumu But, What Ends When the Symbols Shatter? “one man neofolk benda” Death in June, projekta kontroverznega angleža z imenom Douglas Pearce oz. P. Tej odločitvi je botrovalo narcisistično dejstvo, da gre za izvajalca, ki sem ga, po naključnem klikanju po zakotjih youtubea, kakih šest let nazaj našel z lastno iniciativo. Tako sem s tem glasbenim odkritjem tudi jaz postal Odisej, ki, privezan na jambor, zamaknjen prisluškuje prelepemu napevu sicer zlohotnih siren. Govora je o (v primerjavi z mano) diametralno nasprotnih političnih prepričanjih, za katerimi stoji edini stalni član Death in June, zgoraj omenjeni Douglas Pearce: ta so skrajno desna, čeprav je to, v luči popreproščenih in naivnih progresivnih predpostavk, morda nekoliko paradoksalno, glede na njegovo odkrito homoseksualnost. Na koncertu v Zagrebu leta 2016, kjer sicer nisem videl, na prvi pogled in čez palec rečeno, nobenega skinheada, je svoj komad Accidental Protégé med drugim posvetil (morda ironično, ampak ne bi ravno verjel tej hipotezi) “svojemu prijatelju Marku Perkoviću Thompsonu”. Toliko za ilustracijo nelagodja, ki ga zna vzbujati figura Douglasa P.
Toda skrajno zapleteno vprašanje o estetiki kot sredstvu širjenja (tudi skrajnih) političnih idej bom na tem mestu z veseljem pustil ob strani oz. za kak drug članek kakega drugega avtorja (manever, ki ga bodo dušebrižniki, prepričani v neomejeno moč glasbe pri spreminjanju ideoloških stališč ali pri njihovi radikalizaciji, morda izkoristili za mojo diskreditacijo), da bi se posvetil obravnavanemu albumu, ki je letos 25. junija dopolnil že osemindvajseto leto. Čeprav so značilnosti neofolk faze Death in June (v svoji prvi postavi, ko so bili tehnično gledano še skupina, so igrali militantni post-punk) neinventivno brenkanje parih repetativnih akordov na ravni nadležnega tipa s kitaro ob tabornem ognju in nezahtevne vokalne melodije, kar je oboje zapovrh še namočeno v patos klaviatur in sintov, ki primitivni godbi dajejo mračnjaško globino, vse skupaj, povsem v nasprotju s temle opisom, deluje naravnost hipnotično. Skrajni minimalizem, iz katerega je iztisnjen maksimum atmosfere in me zmeraj znova popelje kamorkoli izven tega sveta (če nekoliko ohlapno citiram Baudelairea) sta prisotna tudi na But, What Ends When the Symbols Shatter?.
Pesmi kot so Hollows of Devotion, Giddy Edge of Light, He’s Disabled in naslovni komad so postale moje redne spremljevalke na večernih sprehodih po ruralni okolici rojstnega kraja, z lopami iz počrnelega lesa, kritimi s počrnelimi strešniki, stisnjene med druge zanikrne gospodarske objekte kot popolno kuliso. V mislih pa me pokrajine te preproste, völkisch glasbe pogosto popeljejo na meditativno pešačenje po s trto poraslih hribih, izginjajočih v novembrski megli in pršečem dežju, ki kakor da bi pod krhko tančico hranila vse mračne skrivnosti tisočih intimnosti obsojenih na obrobje in trdo črno domačo grudo… Zlovešča lepota godbe, v nekaterih primerih bazirajoča na prepesnitvah gospel napevov Jim Jones Temple Choir (sic!), ki jo, najbrž zaradi gostujočega vokalista Davida Tibeta iz še ene kultne neofolk zasedbe Current 93 in njegovega androginega glasu, kontrastira štiklc Daedalus Rising, v zvenu peresno lahka na pol himna na pol balada o minljivosti in spodletelosti vseh tako zelo človeških poskusov, da bi se ji izognili – pesem, ki zame ne predstavlja samo enega izmed vrhuncev opusa Death in June, ampak jo uvrščam med svoje najljubše mi pesmi nasploh.
Ne vem, kaj bi rekel Douglasu P., če bi ga kdaj imel priložnost osebno spoznati, a najbrž bi mu citiral prav verze tega komada: “All of this / Is passing / To fail is human / To fall is human / To hope is human / Do not weep“…
Sergej Harlamov (1989) je pesnik, sociolog in komparativist, prejemnik fakultetne Prešernove nagrade za diplomsko delo Michel Houellebecq in arheologija sedanjosti. Avtor pesniških zbirk Jedci (2011) in Mnogoboj mitologij (2019), ki je bila nominirana za Jenkovo nagrado in Kritiško sito.
