Soap&Skin
Narrow
PIAS Recordings, 2012
V nasprotju z nekaterimi mojimi vrstniki (pre)dolgo nisem poslušala muzike, oziroma je nisem zares sploh slišala. Z glasbo, ki je bila prisotna v mojem okolju, se nisem nikoli zares poistovetila, med vrstniki se nismo grupirali po glasbenih okusih. Naučila sem se dobro preslišati glasbo, ki se me ni dotaknila, a me je obkrožala – radijsko in narodno-zabavno glasbo. V lokalnem okolju smo sicer imeli tudi močno tradicijo zborovske, sakralne in ljudske glasbe, ki pa me v tistih letih še ni pritegnila, se pa je vse skupaj zarilo v mojo podzavest in šele danes pravzaprav spoznavam gromozanski vpliv, ki ga je imela ta glasba name.
Srednješolskih dni se spominjam kot tekanja od šolskih ur, teniških treningov in doma neskončnih sprehodov po haloških poteh ter poslušanja narave, a takrat še vedno nekako nisem zaplavala v muziko.
Pa vendarle sem v tistih letih potrebovala nekaj, s čimer bi se lahko poistovetila. Občutki nepripadnosti so bili čedalje večji in spomnim se trenutka, ko so se mi odprla vrata, predvsem zaradi starejše muzičarske družbe, v kateri sem se začela gibati. Preko te družbe sem spoznala ogromno glasbe, ki me je proti koncu srednje šole posrkala vase. Najprej in najbolj so me pritegnile vokalistke – Ella Fitzgerald, Nina Simone (Billie Holiday mi je potegnila malo kasneje), pa vse do neskončnih količin jazza. Se pa tudi v živo spominjam, ko sem prvič videla koncert Björk, ki me je takrat čisto prevzela. Ta odkrita čudaškost, orkestralnost, drama… Poslušala in gledala sem koncert Live at the Riverside Church iz leta 2001, in prav živo se spominjam celotnega prizora skladbe Pagan Poetry, katere verz me je še posebej zadel malo kasneje: “On the surface simplicity, but the darkest pit in me, it’s pagan poetry“.
Let v Ljubljani se spominjam predvsem po neskončen samotnem vandranju in iskanju koncertov, raziskovanju kulturnih dogodkov, scen, plesa, gledališča, filmov, glasbe – v resnici ljudi, družbe. Goltala sem vse skupaj, želela sem nadoknaditi vse za nazaj. Takrat sem bila še vedno precej izgubljena, z izbiro fakultete namreč nisem ravno zadela svojih interesov, mi je pa mesto zato omogočilo raziskovanje vsega drugega. Končno se mi je zdelo, da se sestavljam, da se s poslušanji, opazovanji, lahko poistovetim, se zlagam in razlagam, vključujem. Kolikokrat sem po predstavah, filmih, koncertih sedela med ljudmi in “prisluškovala” mnenjem o dogodkih, saj sem jih večinoma obiskovala sama. V pogovore se takrat še nisem vključevala, saj se sramu zaradi svojega štajerskega naglasa nisem mogla otresti. Ker sem v zelo kratkem obdobju preposlušala res ogromno glasbe, me je od te bombardiranosti kar zanašalo sem in tja in mi je zato bilo sedaj tudi toliko težje izbrati moj album, ker me je menda v tistem obdobju najbolj definirala ravno raznolikost vse glasbe, ki sem jo poslušala.
Pa se bom vseeno navezala na čisto osebno izkušnjo, kjer sem se prvič zares počutila suvereno. Brez občutka, da se moram prilagajati in zagovarjati ideje, in hkrati sem jih na tak način najlažje zagovarjala. Po vsem vsrkavanju glasbe sem tudi sama začutila močno željo po izražanju. Teksti, ki sem jih pisala, se mi niso zdelo dovolj povedni, v zboru, v katerem sem pela, pa sem pogrešala še nekaj drugega. Ponovno oziroma na novo sem se začela učiti klavir. In seveda sem v tistem času (okrog 2014) veliko poslušala Soap&Skin, bila je redna spremljevalka na mojih nočnih sprehodih po Ljubljani. Njen glas, besedila, klavir, na čase minimalistične kompozicije, ki se na drugih mestih sprevržejo v nasičene orkestralne izbruhe z albuma Narrow, so se me globoko dotaknile. Toliko iskrenosti, bolečine, destrukcije in lepote je bilo tam in toliko raznolikosti glasbenih izrazov, ki so mi potrdili, da se žanrsko in kompozicijsko ne rabim omejevati in da smo lahko hkrati bitja nežnih klavirskih balad in hkrati najbolj brutalnih industrialnih ritmov in je vse skupaj možno predstaviti na celovitem izdelku. In vanj vključiti še synth pop skladbo, ki sem jo sicer po radiu zaznala, a nikoli v resnici poslušala. Anja me je najverjetneje pritegnila tudi s svojim ozadjem, bližino, z odraščanjem na podeželju avstrijske Štajerske in njeno nesprejetostjo oziroma ujetostjo v tisto okolje, opredeljenostjo s podobno tradicijo, v kateri je odraščala in je ves čas vela iz njene glasbe. Njena brutalna iskrenost in nekonvencionalnost so mi zagotovo pomagali pogumneje vkorakati v svet ustvarjanja glasbe. Prav tako je takrat Anja ustvarjala sama v domačem studiu in če se mi je to zame z mojim tehničnim neznanjem zdelo nepredstavljivo, sem se vseeno opogumila in poizkusila. In ni mi žal.
Kljub temu, da sem v zadnjih letih kar malo pozabila na njeno glasbo, pa je lani aprila koncertirala v Kinu Šiška ob izdaji novega albuma From gas to solid/ You are my friend in moram priznati, da je bil to en izmed koncertov, ki se jih bom zagotovo še dolgo spominjala.
Za rubriko Moj album tako izbiram album Narrow, album brutalne iskrenosti, album, ki raztrga srce in ga sestavi nazaj.
Sara Korošec ustvarja v glasbenem projektu Muzikačaka, ki je solo-looper projekt iz Haloz. Živi, oziroma se prebi(u)ja v življenje. Na Ptuju zapolnjuje prostore z vsebinami, ki se ji zdijo nujne. Trenutno čaka, da svet pride v Haloze.
