Coil – The Ape of Naples

Coil

The Ape of Naples

Threshold House, 2005

Coil

Na sprehodu z Lano sem se skušala spomniti, kdaj sem zanje, no, kdaj sem jih sploh prvič slišala. Je bilo takoj zatem, ko se je, hvaljen bodi razum, iztekla faza black metala? Nope, sledil ji je Marley – bog mi odpusti. Je bilo v prvem letniku faksa, ko sem, pozno, odkrila tudi Floyde in shoegazer rock in postrock in – hja, tega mi res ni bilo treba – whale core in hardcore? Mah, ne, to se nekako ne izide, solzave ali pač nevrotične kitare imajo z njimi toliko, kot ima Drake s feminizmom. Je bilo, torej, v drugem letniku, ko sem se zatreskala v techno, pardon, tehnažo in Dead Can Dance? Eh? Najbrž, mogoče, v resnici se mi ne sanja.

Sevede, ni najbolj romantično, da ne vem, kdaj sem odkrila svoj najljubši bend, no, bend, ki se me je najmanj globoko dotaknil in največ full-on spremenil. Je pa romantično, da so v moje življenje prišli skozi velika vrata, kot jebeni kralji, kot Carji, na mogočnih nosilih – kdo bi jih lahko nosil, tudi ne vem, spreglejte sugestijo na sužnjelastništvo –, na mogočnih nosilih, s katerih je kapljal LSD, pa izpareval THC, ki so se medila v seksualnosti in norosti in se kritično, hkrati mizantropično in depresivno in zaljubljeno in vzneseno – se reče manično – napenjala in sanjavo, mah, ne, prav sanjsko plapolala. Pa tudi cvetje in gozd in morje in gore in reke in vrtičke in kafičke in klube in garaže in teater, veliko teatra, in ples, še več plesa, in Rusijo in Ameriko in Indijo in Brazilijo, jebeni Ocean in veter, na kile vetra in podzemlje, največ podzemlja so prinesli s seboj. Bili so pač Coil.

Lahko bi bila enciklopedična, saj o njih vem vse, kar se je dalo izvedeti; vem, kako je umrl John in vem, kaj je Sleazy delal na Tajskem, vem, kakšno frizuro je nosil starec Thighpaulsandra, poznam njihove glasbene vplive – Velvet Undergound much? Seriously? –, pogledala sem film Dereka Jarmana, za katerega so ustvarili glasbo, tisočkrat sem poslušala Judi Dench, ki jim je brala Shakespearove sonete – Dream, fair friend, you can never be old –, hočem reči, lahko bi bila enciklopedična, vendar jebeš vse to, ker moji spomini reees niso enciklopedija.

Kako sva jih s prijateljem poslušala v mojem prvem avtu in skozi vetrobransko steklo gledala zvezde, kao našla veliki voz in je rekel. »Pizda, mi res nismo nič.« Ampak tisto noč se je zaradi albuma The Remote Viewer skozi naju pretočilo vse.

Kako sem zapuščala predavanje iz hermenevtike, med katerim je profesor kriptično, valjda, vprašal, kaj vas nagovori, da se zbudite, se prebijala skozi preozek vhod in vohala pot svojih soborcev in se z eno roko rešila v slušalke, v katerih me je John spraševal bistveno, mnogo bolj bistveno, boleče bistveno

Does death come alone/

or with eager reinforcements

Kako sem, morala sem jih imeti vsaj devetindvajset, o, ja, ob šestih zjutraj zapuščala – spet sem nekaj zapuščala – parti v Channel 0 in so me neki drugi soborci vabili na after, ampak sem jim rekla, da imam boljše opravke, res sem rekla opravke, in sem iz torbice znova izbezala slušalke in šla s Triple Sun na repeat in z Going Up na repeat in z Last Amethyst Deceiver na repeat, eh, s celo The Ape of Naples plato na repeat na sprehod po Ljubljani, sprehod, ki se je zavlekel do dvanajstih in me po izdatnem krogu privedel na zajtrk v Le Petit, so pač imeli nekaj žmohtnega v ponudbi, in sem tam v visokem poletju spila tudi kakav in na netu končno prvič prebrala besedilo svoje najljubše Coil pesmi, Going Up, in ugotovila, da sploh ni pesem, ampak uvodna špica za star, zelo star britanski sitcom in si mislila, pa fak, saj ima vse skupaj celo smisel, a se ne trudi sodobna poezija ves čas samo še za to, da bi iz banalnega naredila presežne stvari?

Kako sem enkrat prej prijateljčka vozila na festival na Hrvaško in jima ob sedmih zjutraj, ne bosta mi spala, bedaka, navila First 5 Minutes After Violent Death. Pa sta, bedaka, vseeno kar spala. Zbudil ju je komaj sirasti house.

Kako sem se dolgo potem – brezposelna, pri starših doma – ležala na postelji in maštala o neki zgodbici, ampak reeeeees nisem vedela, kako jo začeti, saj sem pred njo napisala samo dve in sem postala tesnobna – brezposelna, osamljena, nesposobna, brez izrazitih darov in prihodnosti – in sem se potolažila z Angelskimi Pogovori in se je uro zatem rodil Trittico.

Ko nisem vedela, kako v Mojstrovini opisati trenutek ljubezni. Coil.

Ko nisem vedela, kako v Plimi opisati trenutek izgube. Coil.

Ko nisem vedela, kako ubesediti trenutek pogube. Coil.

Ko nisem znala orisati vzdušja otroštva. Coil.

Ko ne bom znala orisati vzdušja starosti. Coil.

Ko ne bom znala prenesti ljubezni. Coil.

Ko ne bom znala prenesti izgube. Coil.

Ko ne bom… pogube.

Ko ne… starosti.

Ko… umiranja.

In znova ljubezni. Prosim, največ ljubezni.

Coil.

Ana Schnabl je pisateljica, pa tudi pasja in mačja mati.

foto: Ana Schnabl
Share