Hania Rani
Home
Core Port, 2020
Ne vem, kdaj že sem si to rekel, verjetno enkrat na faksu. Vsekakor sem še zmeraj prepričan, da je tako. Vse, kar se napiše v vlogi prevajalca, literarnega raziskovalca, avtorja ali kakšni čisto četrti, vedno pride iz glasbe. Mogoče iz najbolj drobne teme, mogoče kratkega komada, mogoče celega opusa, vedno pride iz glasbe. In najmanjše možnosti nimaš, da bi daljše pisanje obdržalo konsistenco – v oblikovnem, vsebinskem, kakršnem koli smislu že – če se ne ovija okoli premišljeno postavljene glasbene pergole.
Ta ima v kakšnem romanu toliko stebrov in prečk, tudi žic, napetih med njimi, pa vijakov, ki jih držijo na mestu, napenjačev, ki skrbijo za čvrstost strukture, in vsega ostalega. Sploh če je pisanje nalašč zastavljeno tako polifono kot je v moji Transverzali: Bach se drži Aphex Twina, Copland podpira Pärta, Berliozova Fantastična simfonija se pne od dveh najboljših albumov Fatboy Slima do Laibachovega The Sound of Music. A v mulitidimenizonalni strukturi Transverzale največ najpomembnejših ravni podpira album Home mlade poljske pianistke, komponistke in pevke Hanie Rani.
Rojeni leta 1990 v Gdansku kot Hanna Raniszewska se močno pozna, da kot del sodobnega poljskega eksodusa mladih živi v Berlinu. V njeni glasbi je pač nespregledljiva sled tamkajšnje glasbene scene, predvsem njenega klubskega dela, v katerem že od časov ‘Babilona Berlina’ delujejo kavarniške glasbenice. Njene skladbe so tako na prvi vtis morda preproste, razvedrilne, kakšen zloben jezik bodo celo spomnile na neslavne komade iz dvigal. A v takšni publiki prikritem ozadju je tako izobrazba, ki si jo je Hania pridobila na sloveči varšavski Akademiji Friderika Chopina, kot so mnogi modernistični in minimalistični postopki: če že ne igra na koncertni klavir, prepariran v Šnitkejevem slogu ali potopljen v valovje Severnega Atlantika, se iz njenega razdejanega pianina zvija prepleteno črevesje kablov, navezanih na razno elektroniko.
Njena glasba je idealna za Transverzalo tudi zaradi prepričanja, da mora biti takšna dolga pot, tako kot roman o njej in umetnost nasploh vsaj na svojem osnovnem nivoju dostopna vsem, čeprav morda z nekaj truda; tako lahko slehernika privede do mnogo bolj zapletenih prostorov globljih ravni. Zato bo morda vsak Haniin poslušalec in moj bralec vsaj za hip uzrl katero od njih, čeprav oba upava, da ju bodo najmanj večino scela vsrkale vase. S Hanio se nadalje strinjava glede tistih formalnih postopkov, ki odpirajo takšne širjave: zato iščeva ponovitve, odmeve v njih in v njihovih komaj zaznavnih variacijah, sprožava reverberacije, odzvene, resonance in vse druge čudežne lastnosti nosilca svojih stvaritev, najsi bo zvok ali beseda.
Ujameva se tudi v zamaknjenju ob prizorih iz narave in njeni zvočni zapisi slednjih so bili tolikokrat zgled mojim besednim. Kdo drug kot Hania zna ujeti kaj, kar je na videz preprosto kot naslovni motiv komada Buka (Bukev): ta neizmerna radost in melanholija mirijade pobliskov sonca skozi drhteče listje bukve, nežna moč, ki se razkriva za njim, neustavljivi mehanizmi, ki jo uravnavajo. Ali pa komad F-dur: kdo zmore tako ujeti veličino in mir vetra ter predvsem njegovo dejansko gibanje, ples po zapleteni konfiguraciji krajine? In Tennen, seveda: ni prav dosti tako plastičnih prikazov kakega alpskega masiva, kakor je ta, ki ga vidimo skozi pogled Hanie Rani.
A ob še mnogo drugih oporah, izhodiščih in vzgonih, ki mi jih je dajala, je bila gotovo najpomembnejša naslovna tema albuma. Tista slaba polovica Transverzale, ki so jo uspeli speljati v petdesetih od Maribora do Ankarana seveda nima nobenega najpomembnejših smislov in najlepših lastnosti pravih transverzal. Ko smo jo lani z mulcema in prijatelji končno vzpostavili, kakršna bi morala biti, in tudi prehodili, pa je še toliko bolj iz nje izstopila prav tema doma: ker gre za krožno pot, jo začneš s svojega praga in greš nato slednjemu ves čas naproti.
Vsaka prava transverzala je seveda tudi odsev doma v njegovem širšem smislu: dežele, prek katere se vije, njenih ljudi. In tudi v tem smislu Haniin album podpira moj roman. Ne le, da mlada Gdanščanka že vrsto let živi v Berlinu in na turnejah, Poljski eksodus mladih je s povratno zanko povezan z rastočim konservativizmom njihove dežele. A vso žalost, celo prizadetost spričo velikega zdrsa poljskega duha Haniin razmislek o (širšem) domu uspe umakniti iz osebnega v meditativno ozadje svoje glasbe: izvrsten recept, kako v morebitnih osebnih zamerah do svojega plemena najti bistveno za etično in idejno osnovo tistega, s čimer imamo Slovenci toliko težav, tistega, do česar se nikakor ne znamo dokopati: do smiselne, sodobne, suverene nacionalne identitete.
Jakob J. Kenda je kot doktor literarnih ved, avtor ali urednik podpisan pod številne publikacije od antologij do beril. V javnosti je sicer najbolj znan po svojih prevodih, predvsem Harryja Potterja, in v zadnjem času tudi kot avtor večkrat nagrajene uspešnice, potopisnega romana Apalaška pot.
