Can – Tago Mago

Can

Tago Mago

United Artists Records, 1971

Danes, september 2020, turoben, deževen jesenski dan, na gramofonu se vrti reizdani oranžni biser Tago Mago. Plešem, predajam se psihedeličnim ritmom, pozabljam na realnost tega leta, zblinjam se z zvokom in najbolj tripam na kitarske rife. Po nareku ritmov rišem svojo mavrico…

Glasba mi je bila vedno blizu, kot otroka in najstnico me je sicer spremljala bolj preko plesa. Poslušala sem vse, kar so vrteli na lokalnem radiju in me je vabilo k plesu; beri tudi vsa »komercialna jajca«, kot srednjetočnim monstrumom rečemo prišleki s province. Le rock, punk in metal so bili izjema, »preveč kitar, na živce mi grejo«, sem pojasnjevala.

Ko me je Katarina povabila k sodelovanju v rubriki Nove Muske Moj Album, sem bila v prvi vrsti izjemno počaščena, šokirana, vzhičena. A albuma z »mojo zgodbo« nisem iskala dolgo. Absolutno Can – Tago Mago. »To je to«, je rekel glas v moji glavi. Preverim listo, ni ga na seznamu. »Huh, super« si rečem, medtem ko ne pomnim več, kaj sva s Silvijem poslušala v pisarni…

To ni album izgubljene ljubezni, ne album lizanja ran, ne najstniških dogodivščin… Priznam, ta album sem odkrila relativno pozno, takrat ko sem navdušeno raziskovala vsa obdobja hiphopa, ki me je najbolj navduševal (in me še navdušuje) zaradi kolaženja, ki je izhodiščni pristop tega glasbenega formata; »glasbena uganka«, ja, prava pravcata. Kaj vse se skriva naplasteno za debelimi basovskimi linijami, ki blestijo v tej glasbeni formi. Iskanje, odkrivanje, kaos, navdušenje. Toliko dobre glasbe!

Tako sem naletela tudi na Madlibov interviju za francoski Radio Inter. Skupaj z novinarko se sprehajata po radijskem arhivu. Beatmaker, ki ima doma 7 ton glasbe na vinilu, je impresioniran, predvaja bisere, kot so album jazz legende Sun Ra, glasbena podlaga kultne francoske risanke La Planète Sauvage… Minuta 10:50, »This is one of my favourite groups« – »Which one is that?« – »Can«. Voila! Tu se je vse začelo. Njihove plošče v prispevku sicer nista poslušala, a če Madlib izjavi, da je to ena od njegovih najljubših skupin, ne preostane drugega, kot da človek preveri, kaj za vraga je to. Skoraj histerično sem se zakopala v YouTube. Denarja za plošče takrat preprosto nisem imela, Spotify pa so bile že pozabljene španske sanje. Wow, albumi, intervjuji, vse, vse me je zanimalo, kaj vse sem zamujala! In ko je zmanjkalo njihovega materiala, sem želela poznati več, več psihadelije, več krautrocka, »kitare so zakon«!…

Tago Mago je moj najljubši Can plošček. Za to zgodbo ga izbiram, ker je na nek način pomenil križišče življenjskih poti in ker je na nek način tista prelomna točka, kjer sem svoja jadra, sicer takrat še zelo podzavestno, od prevajanja preusmerila v glasbene vode. Seveda, ne pozabljam na hiphop. Zapišem lahko, da sta hiphop in skupina Can sokriva, da danes delujem na področju glasbenega posla, da lahko delim pisarno s Chrisom in Silvijem, težkokategornima glasbenima poznavalcema, za kar sem jim (in jima) neizmerno hvaležna. Prav tako tudi za to, da sedaj preko glasbe, ki jo založimo na Glitterbeatu, lahko na svoj način, v vsakem trenutku obiščem vse konce sveta, kot takrat ko plešem in se zgubljam v psihedeličnih ritmih.

Tu napišem piko in hitim obrnit ploščo, nazaj na stran A in moj najljubši komad Halleluwah, ter odplesat slovo poletju. Končujem tam, kjer azijski filozofi trdijo, da se je pravzaprav vse začelo. Pri transcendentalnem zvoku.

Najprej glasbena navdušenka, je svojo kariero v glasbenih vodah pričela leta 2014 kot producentka in vodja pisarne na Zavodu Druga Godba Ljubljana, kjer je trenutno članica programskega odbora festivala Druga godba. Danes Ira Kolbezen v prvi vrsti skrbnica digitalij na glasbeni založbi Glitterbeat Records, ter sveži del ekipe festivala MENT Ljubljana.

Share