Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 2. oktober 2020
Naravnost čudovito je – sploh v teh časih –, da je Slovenski filharmoniji (SF) za gostovanje v enem od abonmajev svojega orkestra uspelo angažirati izjemnega Daniela Hardinga, še relativno mladega angleškega dirigenta, ki pa že vse od svojega 18. leta, ko ga je za asistenta najel sir Simon Rattle, s svojimi interpretacijami žanje odobravanje največjih svetovnih orkestrov in njihovih občinstev. Reden gost je denimo tudi pri Berlinskih filharmonikih (tam je bil njega dni tudi Abbadov asistent), ki imajo za obdobje 2009–2020 v spletnem arhivu svoje Digitalne koncertne dvorane kar 14 koncertov z njim; nazadnje jim je dirigiral manj kot mesec pred ljubljanskim koncertom in zahtevno berlinsko občinstvo navdušil z odlično interpretacijo Beethovnove 6., ‘Pastoralne’ simfonije.
Fascinantno je tudi dejstvo, da je Harding poleg izjemno uspešne dirigentske kariere tudi pilot z dovoljenjem za pilotiranje priljubljenega Airbusovega potniškega letala A320 in je v lanskem letu dejansko oznanil, da ima namen v letu 2020 za nekaj časa odložiti taktirko in se v polnosti posvetiti pilotiranju za letalsko družbo Air France; smele načrte mu je kajpada prekrižala pandemija (zelo zanimiv članek o tem je objavil Financial Times). Hardingovo gostovanje me je za hip spomnilo na drugo zelo uspešno sodelovanje SF z angleškim dirigentom – legendarnim, leta 2016 žal umril sirom Nevillom Marrinerjem, ki je ljubljansko publiko navdušil v kar dveh zaporednih sezonah, leta 2012 in 2013. Ko bi se le tako izšlo tudi s Hardingom in bi ga v Gallusovi dvorani lahko ponovno pozdravili že čez kakšno leto! Kaj bi dal, da bi ga na primer lahko slišal dirigirati kakšno domačo – angleško skladbo, na primer Vaughan Williamsovo 2. ali 7. simfonijo ali morda Holstove Planete …
Kot je bilo pričakovati za izvedbo ene od simfoničnih pesnitev Richarda Straussa, nas je ob prihodu v Gallusovo dvorano na odru že pričakal orkester v svoji polni oziroma celo nekoliko razširjeni simfonični zasedbi z dvema harfama, dvema tubama, šestimi rogovi in orglami. Nazadnje je Orkester SF simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, op. 30 odigral pred dobrima dvema letoma na koncertu ob odprtju sezone 2018/2019, uspešno izvedbo pa je tedaj vodil Marko Letonja. Skladbo je Strauss seveda napisal po motivih istoimenskega filozofskega romana Friedricha Nietzscheja in devet odsekov skladbe tudi podnaslovil po poglavjih iz omenjene literarne predloge, a je daleč najbolj znana po uvodnih dveh minutah, ki ju je v svoji filmski mojstrovini 2001: Odiseja v vesolju leta 1968 na več mestih genialno uporabil režiser Stanley Kubrick.
Čeprav ta veličastni uvod sodi med najbolj znane trenutke klasične glasbe vseh časov in ga je marsikdo slišal že stotič ali morda tisočič, je bila tudi tokratna izvedba sapo jemajoča, le prva dva udarca činel Francija Krevha sta bila neslišna. Skladatelj je resda predpisal zgolj dinamo piana, a jo je med igranjem vendarle treba prilagoditi dinamičnim razmeram na odru in akustiki dvorane, saj naj bi poslušalec mogel slišati vse zapisane note (sploh pa udarce na činele). Čudovit je bil odsek O onstrancih, ki ga je Harding v širokem tempu izpeljal do skrajnosti žlahtnega Straussovega poznoromantičnega izraza. Naši filharmoniki so bili pod njegovo taktirko čisto drug orkester, podobno, kot smo lahko doživeli denimo na koncertih s Kleiberjem in že omenjenim Marrinerjem. Res je, da bi se posamezna mesta že s tehničnega vidika dalo odigrati manj robato in bolj elegantno ter z večjo stopnjo pozornosti do intonacije in medsebojnega poslušanja, toda Harding si je v času trajanja celotne skladbe v izobilju jemal in privoščil obilo časa in še več pozornosti, s katerima je plemenitil posamezne odseke in s tem pristopom ter s svojo plemenito interpretacijo že neštetokrat preigrane partiture tako navdušil, da so kakršni koli pomisleki o odličnosti slišanega bolj ali manj izpuhteli že sproti. Koncertni mojster Kolbl bi bil lahko pri svojem solu dinamično še bolj prisoten, orkester pa je tudi v najglasnejšem delu Plesne pesmi tokrat zvenel bistveno lepše, kot smo vajeni. Tudi nerodnosti pri skupni igri vstopov pihal, trobent in pozavn v Nočni pesmi niso pokvarile vtisa, ki ga je že na samem začetku sezone zapustila tokratna fenomenalna izvedba.
Wagnerjeva uvertura v opero Parsifal je med skladateljevimi redkeje izvajanimi, saj veliko pogosteje slišimo posamezne odlomke iz štirih glasbenih dram, ki sestavljajo cikel Nibelungov prstan. Parsifal temelji na arturijanski legendi o vitezu Percevalu, ki je Wagnerju kajpada predstavljala bogat tematski vir za črpanje navdiha pri skladanju. Uvod je bil izpeljan in izveden zelo lepo, še posebej plemenito je zvenela trobenta Tiborja Kerekeša. Poznejši osrednji trobilni vstopi so bili za Wagnerja in ob misli na kralja Arturja in njegove viteze dovolj gromki in junaški, na polnosti zvoka pa bi se dalo narediti še kaj. Po pričakovanjih je bil tako kot uvod zelo lep tudi zaključek uverture.
Sicer je res, da je mogoče v smislu tehnike tonskega slikanja morje upodobiti še precej bolj prepričljivo – pomislimo samo na prvi stavek Šeherezade Rimski-Korsakova –, toda Debussyjeve priljubljene tri simfonične skice za orkester, L. 109, CD. 111 s preprostim naslovom Morje z vidika popolnosti impresionističnega glasbenega izraza ostajajo vsega občudovanja vreden skladateljski podvig. Gotovo pa je res, da je dandanes lažje razumeti, zakaj je skladba ob svojem nastanku doživela vse prej kot topel sprejem. Vrhunec in sklep prvega stavka (Od zarje do poldneva na morju) sta bila prav izjemna, sploh v drugi polovici. Drugi stavek (Igra valov) je navdušil predvsem z mehkobo in gibkostjo, zadnji (Dialog vetra in valov) pa z brezhibno zloveščim uvodom; tudi glasbena slikovitost upodobljenih prizorov je tu dosegla vrhunec. Hardingova vizija je tudi tokrat očarala in skupaj z orkestrom nam je ta izjemni dirigent podaril še en prelep zaključek skladbe.
Tokratni koncert je bil tako čaroben, da je bilo med njim vsaj za nekaj blaženih minut resnično mogoče povsem pozabiti na pandemične križe in težave, SF pa ga je zaradi aktualno veljavnih ukrepov in omejitev v živo prenašala tudi prek svoje spletne strani in prek strani na Facebooku. Poleg tega SF zdaj zaradi razprodanosti abonmajev SMS in FKK, do katere je kaj kmalu prišlo zaradi strogo omejenega števila poslušalcev v Gallusovi dvorani, za abonmajske koncerte ponuja tudi (plačljivo) možnost obiska dopoldanskih javnih generalk: “Zaradi zmanjšanega števila sedežev, ki je posledica ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa, sta oba termina abonmajev Filharmoničnih klasičnih koncertov (FKK) in Samih mogočnih skladb (SMS) razprodana. Z namenom čim širše dostopnosti si Slovenska filharmonija in Cankarjev dom prizadevata obiskovalcem omogočiti obisk glavnih vaj (generalk). Dogovori z dirigenti in solisti za sezono 2020/21 še potekajo.” Prva javna generalka je bila tako prav s Hardingom, druga, na kateri bo moč med drugim prisluhniti Beethovnovi 6. simfoniji, pa je na sporedu še ta teden.
