The Beatles (White Album)

The Beatles

(White Album)

Apple Records, 1968

Pravijo, da prve ljubezni ne pozabiš nikoli. In ko govorimo o glasbi, potem so bili pri meni to The Beatles. Kasneje seveda tudi The Rolling Stones, The Kinks, The Who, The Yardbirds, The Beach Boys in pa kitarski kralj Jimi Hendrix. Odločitev je bila vseeno težka, saj so mi vsi njihovi albumi zasidrani globoko v srcu, a na koncu je zmagal White Album. Morda niti ne zaradi kvalitete, ampak preprosto zato, ker je z njim povezana zelo zanimiva in tudi žalostna zgodba.

Ko sem leta 1970 prišel na Radio Študent, sem tam spoznal tehnika Radovana Bulatovića, mladeniča iz Pule, ki je prišel v Ljubljano študirat arhitekturo in tu tudi ostal. Zaradi njegove Hendrixove pričeske so takrat punce kar velikokrat potrkale na njegova vrata v Študentskem naselju v Rožni dolini in ker je imel veliko in toplo srce, jih je rad povabil v svojo sobo. Stike sva potem ohranila vse do njegove prezgodnje smrti. Ko sem ga zadnjič obiskal v bolnici, mi je rekel: »Dragan, vem kaj me čaka, in zato bi ti rad za slovo podaril eno ploščo.« In ta plošča je bil Beli album, ki je luč sveta ugledal 22.11.1968.

In sedaj pozor! Njegov brat Mladen je bil takrat mornar in ko je tistega novembra pristal v San Franciscu, mu je prišlo na uho, da se pred neko trgovino s ploščami že zbirajo ljubitelji Bitlov, saj bo takrat izšla njihova nova plošča. No, pa se je tudi sam napotil tja, čakal vse do jutra in uspel kupiti album, na katerem je serijska številka 3242! Če ima kdo kakšen podatek, koliko je danes vredna, naj mi javi, kajti ta edini dvojni album Bitlov je v moji lasti od junija 2016 (mimogrede, ameriška pevka Suzanne Vega se je pred leti tudi pohvalila, da je bila to njena prva plošča, ki jo je kupila).

Dvojna plošča sicer prinaša trideset pesmi, ki so v glavnem delo Lennona in McCartneya (mimogrede, John bi letos oktobra imel 80 let, decembra pa bo minilo tudi 40 let od njegove prezgodnje smrti), začenši z udarno Back in the U.S.S.R., s katero so nas spomnili na skladbe Chucka Berryja in zadnjo Good Night, pod katero pa se je podpisal Ringo Starr. Štiri pesmi so delo Georga Harrisona, med njimi tudi znamenita While My Guitar Gently Weeps, v kateri se jim je s kitaro pridružil Eric Clapton. No, to je tudi plošča, kjer je Yoko Ono že pričela mešati štrene in na koncu s svojim pristopom in posedovalnostjo tudi malo prispevala, da so se fantje leta 1970 razšli.

Še več, Lennon je bil tako obseden z njo, da je prepričal ostale fante, da je s svojim počenim glasom gostovala v pesmi Birthday. In čeprav je album pristal na prvih mestih večine svetovnih lestvic, pa ni – naj se sliši še tako nenavadno – postregel s kakšno skladbo, ki bi se uvrstila na angloameriško lestvico malih plošč. Revolution je bila sicer dodana kot B stran velike uspešnice Hey Jude, ki pa je seveda ni bilo na albumu, While My Guitar Gently Weeps pa na B stran poskočne Ob-la-di, Ob-la-da.

Plošča se je sicer uvrstila na prva mesta v Avstraliji, Avstriji in Nemčiji, doma v Angliji pa so s to skladbo skočili na 1. mesto člani popularne skupine Marmalade.

In za konec še eno razmišljanje Ringa Starra, ki je letos julija upihnil osemdeset svečk: »Če ne bil član Bitlov, bi bil danes verjetno delavec. Tako pa sem danes del zgodovine. In verjemite mi, lepo je biti del zgodovine.«

Dragan Bulič je upokojeni glasbeni urednik Radia Slovenija, ki je pričel svojo kariero na Radiu Študent (1971-1974), potem pa prestopil na Radio Ljubljana (danes Radio Slovenija), kjer je služboval 40 let. Je avtor številnih legendarnih radijskih in TV oddaj (S.O.S, Š.T.O.S., Sobotna noč).

Dragan Bulič na praznovanju svojega 70. rojstnega dne
Share