Can – Ege Bamyasi

Can

Ege Bamyasi

United Artists, 1972

Več legend kroži o tem, kdo je na Koroško prvi prinesel plošče benda Can. V moji generaciji je obveljalo, da je bil to Tasko (ta je že v osnovni šoli poslušal Franka Zappo in The Mothers of Invention), potem naj bi bil to Loly, ki je kar nekaj časa zalagal »alternativno koroško sceno« z glasbo nemških eksperimentalnih, elektronskih, avantgardnih in pank bendov. Po zadnjih informacijah, ki sem jih te dni pridobila od Bojana Vrliča, ki je izvorno iz Mežice, zibelke krautrocka na Koroškem, pa je bil to Smus, pravzaprav Ravenčan, ki je vmes živel v Mariboru, Ljubljani, na Krasu in še kje. On je bil tisti, ki je poleg Phaedre (Tangerine Dream, 1974) v Mežico prinesel tudi Tago Mago (Can, 1971). Res pa je bil potem Tasko tisti, ki je vse te plošče ali vsaj posnetke s plošč prinašal k nam na Ravne. Zaradi njega smo recimo poznali tudi Kraftwerk (tudi te naj bi prvi poslušali v Mežici, menda po zaslugi Plazarjevega Mirča), Neu!, Amon Duul II, Velvet Underground, Diamando Galás, Einstürzende Neubauten, DAF in še koga.

Muzika, ki se je poslušala v naši provinci, smo se radi sami hvalili, se je menda poslušala samo še na kakšnih alternativnih placih v Ljubljani in Mariboru (del te scene je bil recimo Milan Erič). Rasli in družili smo se ob glasbi, ob določenih bendih, ki so nam naravnavali svetovni nazor. Ja, tako daleč je šla ta identifikacija, ki pa je ravno zaradi narave glasbe puščala in celo spodbujala tudi tisto brezmejno svobodo in prepričanja – osebna, politična, aktivistična, družbeno-angažirana, ali pa zgolj estetsko glasbena. Bodisi je šlo za pank bodisi za eksperiment.

Ta izjemno dragocena alternativna glasbena dediščina je potem šla iz generacije v generacijo. Nikogar ni preveč motilo, da se glasba ne posluša z originalne plošče, temveč je presneta na kasete. Vedelo pa se je, kdo ima doma original, kdo posnetke in za katero presnemavanje po vrsti iz kasete na kaseto oziroma iz kasetnika na kasetnik je šlo. Da so bili vsi posnetki posledično podprti še z dodatnimi šumi, je tudi bolj malo motilo, pravzaprav se je to jemalo kot neizpodbitno dejstvo. Kdo pa je takrat lahko kar potoval v tujino in si nabavljal originale? V tem presnemovalnem zanosu pa so se komadi med seboj tudi pomešali, malokdo je tudi natančno beležil, kateri komadi so iz katere plošče. Vso to znanje smo potem pridobivali ob dolgih pogovorih med poslušanjem.

Pri Can recimo ni bilo nič nenavadnega, če se je najprej poslušalo Yoo Doo Right iz Monster Movie (1969), nato Oh Yeah in Halleluwah iz Tago Mago (1971), ter še One More Night in Spoon iz Ege Bamyasi (1972). Nato se je kaseto tako ali tako previlo spet na začetek in poslušalo še enkrat, in potem še enkrat, in še enkrat. Če je bila plošča, pa se je dalo vrstni red skladb izbirat. Predvsem glasba Can je bila zame nekaj novega, drugačnega, svežega, mističnega. Odpeljala me je v svoje dolge psihedelične zvočne in ritmične (sploh slednje! po zaslugi bobnarskega genija Jakija Liebezeita) pasaže, in delovala psihotično, brez drog.

Takrat seveda še nisem vedela, da je ta nemški avantgardni bend idejno vzniknil na newyorški eksperimentalni sceni, da sta bila Irmin Schmidt in Holger Czukay Stockausnova učenca in pozneje ugledna profesorja, da je bil tretji ustanovni član benda ameriški avantgardni skladatelj in flavtist David C. Johnson, predvsem pa ne, kolikšen vpliv so imeli kot bend na celotno eksperimentalno, rock, post-rock, krautrock, funky, hip-hop, funky in še kakšno sceno. Thurston Moore iz Sonic Youth je ploščo Ege Bamyasi (ki sem jo izpostavila tudi sama, tudi zato, ker sta njihovi prvi dve plošči že bili pripoznani točno v tej rubriki, kar me izjemno veseli!) najprej kupil zaradi bizarne naslovnice, potem pa jo je toliko preposlušal, da jo je »popolnoma izrabil.« Can so vplivali tudi na Briana Ena, Red Hot Chili Peppers, The Fall, Happy Mondays, Lumerians, Radiohead, Rolling Stones in še marsikoga. Njihova brezčasna glasba je očitno zaznamovala veliko generacij, in mladi in manj mladi jo še vedno odkrivajo na novo (kakšen komad znajo še vedno zavrteti tudi na Radiu Študent). Izkušnja s Can me je zaznamovala do te mere, da se nikoli pozneje več nisem mogla zadovoljiti kar z eno glasbo, poslušati nekaj samo za ozadje. Bolje tišina kot slaba glasba, si rečem še danes.     

Ingrid Mager je kulturna novinarka na Dnevniku in ljubiteljica dobre glasbe.

foto: Matjaž Rušt
Share