Pixies
Doolittle
4AD, 1989
Piše se leto 1991. Obiskujem (mislim, da) sedmi razred in prihaja Dedek Mraz. To leto bo drugačno, kajti k nam iz Belgije prihaja na družinsko praznovanje takratni tip moje sestre. Tip je slikar, baje punk rocker, jaz se pa takrat že spoznavam z AC/DC in G’N’R. Veselo brenkam na svojo akustično kitaro Melodijo C-106 (vsi taborniki smo imeli identične kitare in skoraj vsi smo se naučili prvih akordov iz taborniške pesmarice) in seveda sanjam o električni kitari. Vem, da bo letos darilo drugačno, spreminjam se, sem le velik fant, pripravljen na nove svetove. Odprem njuno darilo in notri dve kaseti. Prvi cover je moder, vijoličen in privlačen: Midnight Oil – Blue Sky Mining. Druga kaseta ima pa nenavaden cover, neka opica, rjava barva … »Kva je to?« To je Pixies – Doolittle.
Vtaknem kaseti v očetov Kenwood hifi. Midnight Oil so mi zanimivi, ampak nekoliko preveč pop za moj okus. Sledijo Pixies. »Kaj!?… Prosim!?« … Nekaj me zelo pritegne, ampak ful mi je vse čudno. Ustrašil sem se. Ni bil še čas, imam komaj dvanajst let. Kaseta je šla v predal za dve leti. Nadaljujem z iskanjem identitete, v moje življenje pridejo Pankrti, Motorhead in ostala banda.
Pri štirinajstih jo znova odkrijem. Takrat sem že ponosen lastnik električne kitare (kopija Fender Stratocaster), katero mi je pomagal kupiti taisti sestrin tip. In ko Doollittle tokrat vtaknem v kasetar v svoji sobi: BAM! Od tega trenutka naprej imam najljubši band. Dobil sem ID. Vem kdo sem! Vem kam spadam! Končno bom znal odgovoriti na kompleksno vprašanje: »Ej stari, kva pa je tvoj najljubši band?« »Stari: The Pixies!« Če je kdo poznal band, sem ga takoj vzljubil, kdor ga ni poznal, jebi ga, sam si je kriv. Obstajala pa je velika verjetnost, da pozna njihov hit Here Comes Your Man. Tudi to je OK, ampak daleč od resnice.
Pixies – Doolittle je:
Ta kitara, ta kitara, TA KITARA ubija! Ta kitara je perfekcija, ki me zadene v srce. Ravno prav lepo, grdo, nesramno, predrzno, čisto in umazano. Ravno prav spevno in ravno prav nepridvidljivo. To je Mister Santiago.
In ta bas kitara! O fak, jebeno najbolj seksi bas! To je ta bas, to je bas! Enostavno, smiselno, čudovito. To je Ona, to je KIM! In samo tako prodorna basistka lahko doda tako noro sexi back vokal.
Na vokalu nori, neprilagojeni Francis, ki vedno poskrbi, da bo uslišan. Če pa kje kaj zmanjka, pa Francis ponori na ritem kitari.
In če hočeš, da tak bend obstaja, je bobnar lahko samo čarodej! In David je čarodej in Davidu se včasih zgodi, da enostano ne mora nehati igrati.
Doolittle je moja biblija. Ko ne vem, kam grem, kdo sem, poslušam Doolittle. Ko ne vem, kaj mi je všeč ali mi je spoh kaj všeč, poslušam Doolittle. Poslušam ga, se naježim, jokam, smejem, kričim in plešem. Včasih tudi pomislim na Bossanovo, ampak Doolittle je moje srce, Doolittle je moj The Pixies.
Ura je 22:16 in pravijo da je policijska.
Gregor Andolšek je filmski režiser, scenarist, producent ter tudi član glasbene skupine Čao Portorož, s katero je izdal tri studijske albume.
