Vsi, ki smo v svojem življenju imeli priložnost priti v stik s skupino Majke in njenim motorjem in frontmanom Goranom Baretom, imamo nekje v spominu zabeleženo kakšno prigodo z njim/i. Četudi ste bili samo na enem koncertu, četudi niste nikoli prišli v neposreden stik in se družili z njim/i, imate kaj za povedati. Ena mojih gre takole:
Pozna zima-začetek pomladi 1992. Na Hrvaškem je bobnela vojna, Slovenija je bila oaza miru. Četudi je v tistem času pesem Igra rokenrol cela Jugoslavija Električnega orgazma zvenela groteskno, smo res plesali na ta rokenrol, ki je ostal edino orožje pacifistov. Ne glede na vojne vihre in razplamtelo sovraštvo smo bili v undergroundu še naprej povezani. Ena mojih zvez je vlekla v Vinkovce, med drugim do Gorana Bareta, ki je takrat že bival v Zagrebu. Po razpadu skupine Majke je z bobnarjem Korozijo sestavil novo zasedbo. To niso bile Majke, ampak Goran Bare Band ali Band Gorana Bareta ali samo Bare Band, ne spomnim se. Zagotovo pa niso bile Majke, ker mi je to dejstvo povzročalo hude težave pri dogovarjanju koncertov po Sloveniji. »Če bi bile Majke, ne bi bilo problema, tako pa…,« se je večina organizatorjev opravičevala, in na koncu sem zrihtal samo en koncert. V Ilirski Bistrici v MKNŽ je dobesedno počilo. Nepozaben koncert. Visoko visoko! … Budi ponosan! Fantastična vatra. Mršavi pas… smo takrat slišali prvič. Z originalnima članoma Majk sta nastopila adolescent na basu Jurica Nižić in še ne dvajset let star kitarist Zoran Čalić, ki je kot avtor bistveno zaznamoval nadaljnjo podobo Majk. Znojno in z rokenrolom opito občinstvo je bilo v transu. Na meji delirija je zahtevalo še in benda ni spustilo z odra. Skandiralo je: »Majke! Majke! Majke!« Ko se je bend še enkrat vrnil na oder, je Bare pokomentiral zanosen odziv z ugotovitvijo, da ni druge kot da bodo spet Majke. In od takrat so bile Majke spet Majke. Obstaja posnetek celega koncerta. Žal se mi je od nenehnega poslušanja kaseta strgala. Upam, da ga ima še kdo. Vredno bi bilo izkopati in objaviti ta zgodovinski biser!
Junij 1992. Ljubljana. Pred telovadnico na Gerbičevi, zraven bunkerja, kjer je domoval klub B51, se je v popoldanskih urah pripeljal bel golf z zagrebško registracijo. Iz njega so se izkobacale Majke in njihov menedžer. Vse je teklo kot po maslu: pivo, tonska, pivo, smotka, pivo, večerja, pivo …. in koncert. Začelo se je bombastično. Preveč bombastično, da bi lahko dolgo trajalo. Ko je bend vžgal drug komad, si je Bare razbil pivovsko flašo na glavi. Obnemeli smo, ko smo zagledali curek krvi, ki je šprical iz njegove glave. Koncert je bil prekinjen. V vsej zmedi in paniki v zaodrju se je ob Baretu, ki je silil nazaj na oder, pojavila Smilja, moja sošolka iz osnovne šole, takrat študentka medicine, in ga brez histerije umirila in mu prevezala glavo. Namesto na oder smo ga odpeljali z rešilcem na urgenco. Medtem, ko sva z menedžerjem čakala, da Baretu zašijejo glavo, sva kramljala in v tistih dobrih dveh urah ča(s)kanja je bilo spočeto moje trdno prijateljstvo s Saletom, Aleksandrom Dragašem.
Ta ljubljanski pripetljaj je Dragaš opisal (po svojem spominu) v monografiji Goran Bare – Budi ponosan, ki je izšla lani pri Croatia Records. Priložena ji je tudi CD plošča Baretov blues 21. stoljeća z Dragaševim izborom petnajst komadov iz Baretovega opusa med leti 2001 in 2018, ki z na koncu knjige objavljenimi stihi izbranih pesmi fino dopolnjujejo knjigo. Dragaševo vodilo pri njenem pisanju je bilo zaobjeti predvsem ustvarjalne odlike Gorana Bareta, ki so neločljivo povezane z njegovim življenjem. Njegove pesmi so njegovo življenje.
Skozi obsežen opus glasbe in poezije se je Dragaš lotil lika in dela Gorana Bareta. Po kratki biografiji na tridesetih straneh se skoncentrira na prelet čez vse izdaje, od demo posnetkov iz 1985 in zgodnjih Majk prek projektov Hali Gali Halid in Gnjevni crv in druge faze Majk do dela s spremljevalnim bendom Plaćenici in solo albuma Srce ter tretje reinkarnacije Majk. Z njihovo pomočjo pripoveduje zgodbo o Baretu, ki jo gradi na že objavljenih tekstih, recenzijah in drugih člankih o Baretu in Majkah v časopisu Jutarnji list. Nabor tekstov je zlil v tekoče besedilo, jih na nekaterih mestih spremenil, dopolnil, nadgradil in osvežil ter dodatno prežel z osebno izkušnjo. Na koncu pa dodal še časnikarske zapise s koncertov. Dragaš ne sledi Baretu zgolj kot glasbeni kritik, ampak je (bil) tudi njegov fan, sodelavec, založnik, menedžer in nenazadnje prijatelj. Leta 1990 je pod okriljem založbe Search & Enjoy objavil prvenec Majk Razum i bezumlje, tri leta kasneje pa še Razdor pod etiketo T.R.I.P. Records; v zgodnjih 1990 letih je bil kratek čas menedžer skupine, ko je med potovanji na koncerte zastrupil Bareta s countryem. Vpletanje spominov, lastnih doživetij in osebne izkušnje z Goranom Baretom odpre subjektiven pogled in razbije suhoparnost objektivne zgodbe Gorana Bareta, ki je prevečkrat pripovedovana skozi prizmo škandalov, ekscesov in incidentov ter zanalašč zanemarja njegovo osnovno poslanstvo »svobodnega umetnika«. Dragaš se ni oziral na »rumeno« in senzacionalistično obravnavo, v celoti se je posvetil »velikemu Goranu«. Ne skriva svoje privrženosti, naklonjenosti in veliko mero spoštovanja do žive ikone rokenrola, na trenutke nastopa že preveč zaščitniško v svojem treznem in odkritem pisanju o hudičih in križih, ki jih nosi Bare.
Življenje Gorana Bareta je res fantastičen scenarij za film, nisem pa prepričan, da bi mu bil kos katerikoli režiser ali glavni igralec. Življenje z zgodami in nezgodami, vzponi in padci, pač ni film, zato pa je tu Baretov blues, ki »bo nadživel njega in nas«.