Emahoy Maryam Guebrou

Éthiopiques 21: piano solo

Buda Musique, 2006

Januarja leta 2019 sem na eni izmed turnej, ki smo jo imeli s skupino šestih igralcev in pevcev iz Roy Hart Theatra nedaleč stran od Bordeuxa v Franciji, večerjal z enim od naših gostiteljev. Čeprav je turneja trajala le nekaj dni, je bila naporna. Ob vstopu v hišo sem zagledal velik, odprt kamin, ob katerem je sedel ogromen žameten stol. Odločil sem se, da bom sedel nanj in bo to moje mesto, kjer bom preživel večer z izgovorom, da bom vzdrževal ogenj. Verjetno ni bilo težko razbrati mojega razpoloženja, zato je gostitelj pristopil k meni, pokazal s prstom proti omari, v kateri je bila ogromna zbirka CD plošč in vinilov. Dejal je, da ve, katero glasbo potrebujem. V roke mi je dal ovitek z nenavadnim videzom in zastarelo pisavo. Na ovitku sem zagledal fotografijo temnopolte ženske za klavirjem na eni strani, na drugi pa samo portret. Za trenutek me je ustavilo – zazdelo se mi je namreč, da sem ta pogled enkrat že videl. Sliki je ločil nič kaj stilsko umeščen roza križ z napisom “piano solo” v sredini. Med strmenjem v naslovnico in razmišljanjem, kakšen zvok se skriva za ovitkom, je plošča že začela igrati. Gospod se mi je nasmehnil, mi umirjeno prikimal in odšel v jedilnico k ostalim članom naše zasedbe.

Takoj me je prevzela hudomušnost pianistke, “otroško preigravanje” blues lestvice iz visokega v nizek register, in sicer v nekakšni blues formi, ki pa to ni bila. Vmes je namreč postregla z nekaj klasičnimi pristopi in “čistimi” harmonijami, kar me je v trenutku pritegnilo. Nekaj znanega sem slišal. Ušesa so naenkrat zaživela, čas se je za trenutek sprostil. Ko se zgodi to, me namreč glasba zopet začne zanimati. Spomnim se tudi, da je bila jakost zvoka ob poslušanju ravno takšna, da lahko dejansko poslušam in slišim. O tej plošči pišem zaradi celotne zgodbe tega večera in zvoka, predvsem pa zato, ker me je pospremila skozi pomembno obdobje v mojem življenju. Gostitelj je prišel tu in tam dodat kakšno zanimivost ali dejstvo o njenem ustvarjanju, življenju in igranju, kar je poslušanju dodalo še poseben čar.  

Emahoy je bila rojena v začetku dvajsetega stoletja in je izhajala iz premožne družine, kar ji je omogočilo študij v Evropi, natančneje v Švici, kjer se je seznanila z zahodno klasično glasbo in z njo želela tudi nadaljevati. Vsak po svoje se ob določenih življenjskih situacijah nekam zatečemo, tj. v svet, v katerega ne spustimo nikogar, saj je ta svet samo naš. Razlikujemo se. Emahoy je sosledje situacij v njenem življenju pripeljalo do odločitve, da je zamenjala klavir z bogom. O njenem življenju ne morem govoriti s polno vnemo, saj vem premalo in nimam dovolj informacij o njej. Bom pa zato pisal iz svojih glasbenih izkušenj, se dotaknil določenih (glasbenih) referenc  in opisal zvok, ki nam ga Emahoy ponudi. Plošča oz. kompilacija njenih posnetkov med leti 1963 in 1996 je bila izdana v letu 2006. Ne morem določiti, kateri posnetki so starejši in kateri mlajši, je pa plošča vsekakor izvrstna kompilacija pregleda njenih del, ki so postavljena v pravo zaporedje in zgodbo, ki nas popelje čez njen opus. Prepričan sem, da je snemala na star klavir. Zvok te plošče je torej že v osnovi poseben, nihajoč, včasih gre čez rob, včasih je malo razglašen, spet drugič usmerjen točno v srce klavirja, kjer se začuti izvor tona pri udarcu kladivc po strunah.  

Glasbene reference, ki jih imenujem “pokloni vsem vplivom”, se včasih dokaj jasno dotaknejo skladateljev, ki so vplivali nanjo, in sicer od Mendelssohna, Chopina, Brahmsa, Ravela, Stravinskega, … Dvomim sicer, da so tako močno nanjo vplivali gospel ali jazz izvajalci (tudi sicer velikokrat iz čiste navade “krivično” povezujemo temnopolte izvajalce s temi žanri), res pa je, da na trenutke zveni kot nekakšna samosvoja različica Errolla Garnerja (v mislih imam ploščo Soliloquy) v lahkotnosti njenih fraz ali pa celo svetlejša preobleka tona Nine Simone. Njen klavir mi sicer v večini ne zveni nič kaj ženstveno. Resda se pojavijo določeni deli, kjer to tudi zelo jasno pokaže, predvsem v spremljanju melodij z levo roko (tako v dinamiki kot tudi v času). Med poslušanjem se vedno znova zalotim ob vprašanju, kako ji uspe držati napetost v enostavnih harmonskih spremembah, ki zvenijo kot nekakšni sodobni zastareli valčki, tem pa tu in tam dodaja nenavadne tone in jih včasih celo zapelje v nepričakovane modulacije. Vse ji uspe izpeljati in občutek imam, da veliko improvizira, se ne ustraši presenečenj, ki jih intuitivno izzove sama.

Rdeča nit je po mojem mnenju Brahmsov valček v As-duru, Op. 39, št. 15. Kako lepo ta vpliv vkomponira, mu doliva in odvzema vodo kot osamljeni utapljajoči barki sredi mirnega oceana, ki ne bo nikoli potonila. To delo je moralo vsaj v določeni fazi njenega glasbenega razvoja vplivati nanjo. V glasbeni prostor je doprinesla veliko in verjamem, da se bodo z mano strinjali vsi z našpičenimi in odprtimi ušesi. Vedno znova se kot poslušalec zalotim, da sem poleg navdušenosti njenega izražanja tudi sredi učnega procesa. Vesel sem, da je ta plošča prišla do mene, a mi je na trenutke žal, da je nisem slišal prej, v letih, ko sem hlastal po takšnih informacijah, kjer bi lahko kot ena mojih redkih vzornic/pianistk, kot so Martha Argerich, Maria João Pires in Elisabeth Leonskaja, zagotovo vplivala tudi na moj razvoj v tistih kritičnih letih, ko smo si še pred množičnim pojavom avdio in videoposnetkov na spletu izmenjavali redko dostopne posnetke s kasetami in CD-ji, ki smo jih vrteli do onemoglosti in s pomočjo takratnih vzornikov iskali tudi svojo zvočno identiteto. Jo pa na nek način sedaj dodajam v svoj proces razvoja.

Ko slišim kaj podobnega, si vedno znova napol zasanjano rečem: “Tudi jaz bi rad znal tako …” Obenem verjamem, da se mora tako močna informacija, ki jo počasi predelujemo, mogoče vmes pozabimo in se je znova spomnimo, nekje zasidrati.  Če si takrat slučajno na odru in te med igranjem prevzame kratka misel, potem jo je vsekakor treba nujno vključiti, interpretirati po svoje in tako tudi izpeljati. To je čar glasbenih referenc, ki odpirajo nove smeri in bogatijo naš prostor v družbi, tudi samoti in napredku v kulturi. 

Sašo Vollmaier je pianist, performer, pedagog in ustvarjalec glasbe, aktiven na področju performansa in gledališča.