Laibach
Opus Dei
Mute, 1987
Pisalo se je leto 1987. Bila sem v sedmem razredu osnovne šole in tisti dan sem inštruirala petošolca Ognjena, ki je živel čez cesto na isti ulici. Pri njih doma sva bila sama, starša sta bila v službi, mlajši brat v vrtcu. Morda sva delala matematiko, zemljepis ali nemščino, tega se več ne spomnim. Ognjen je bil brihten, vendar se je raje kot šoli posvečal transformerjem, prvi generaciji robotskih bojevnikov, ki so se v nekaj korakih lahko zložili v avtomobil, letalo, strelno orožje ali podmornico. Transformerji so bili tisti čas izjemno priljubljeni pri dečkih njegove starosti in ni mogel razumeti, kako sem lahko do Megatrona, Devastatorja in drugih junakov njegovega otroštva tako popolnoma ravnodušna.
Ko sva končala z inštrukcijami, sva kar z žlico pojedla cel kozarec nutele, potem pa je Ognjen predlagal, da obiščeva njegovo sosedo, Tatjano, hčerko najine otroške zdravnice, ki se je tisti čas vrnila iz študija v Ljubljani. Pozvonila sva in odprlo nama je izjemno lepo dekle s črnimi, do pasu dolgimi lasmi, ovešeno z zapestnicami in verižicami ter v nenavadnih oblačilih. V Ormožu sem doslej opazila le tri primere osebkov, ki so se bistveno razlikovali od večine: Dabeta oziroma Davorina Bešvirja, ustanovitelja Gnilih duš, ene od prvih slovenskih punk-rock skupin in ustanovnega člana Pridigarjev, sedemčlanske ormoške ska-punk zasedbe, dolgolasega Žažo ali Tomaža Raušla, ki sem ga v kasnejših letih velikokrat videla na odru ormoškega kluba Unterhund kot saksofonista Pridigarjev, ter Branka Puklavca, posebneža v več ozirih, prav tako bodočega člana tega ansambla.
Tatjanina soba je bila zatemnjena ter zakajena od dima in dišečih paličic. Ne spomnim se, o čem smo se pogovarjali, v glavnem smo poslušali kasete in plošče, si ogledovali nenavadne ovitke ter se basali z odlično baklavo, ki jo naredila Ognjenova mama Anđelka, pecivo smo jedli kar iz pekača. Poslušali smo skupino Niet, Melanholijo, Depresijo, Lep dan za smrt. Tatjana je povedala, da sta nekaj časa bila s pevcem Primožem par, pokazala nama je nekaj divjih fotografij s koncertov. Prvič sem poslušala takšno glasbo, sploh nisem vedela, da v Sloveniji kaj takega obstaja, komaj sem prerasla Hudo mravljico, Siroto Jerico, Pesjansko in druge Erazmove pesmi, moja ušesa so se navajala na True Colors Cindy Lauper, na Madonno in njen Like a Virgin, na Bad Michaela Jacksona.
Čeprav so mi Nieti še veliko let po tem prvem srečanju bili izjemno ljubi in sem njihovo Melanholijo nekaj let kasneje skupaj s kitaristom Markom prepevala v naši izvedbi v hardcore zasedbi Wasserdicht, s katerimi smo bili leta 1993 Nietom tudi predskupina, sem si tisti poznojesenski popoldan leta 1987 zapomnila po nekem drugem albumu. To je album Opus Dei zasedbe Laibach. Z Ognjenom naju je glasba Laibachov popolnoma navdušila, pravzaprav hipnotično pritegnila. Strastno, usodno, nepopustljivo, temačno in dramatično vzdušje. Elementarni, uporniški ritmi. Samozavestne, na videz preproste rime, ki v kontekstu z melodijo in ritmom zvenijo večplastno, osvobajajoče, vseobsegajoče: Es gibt ein Leben / Es gibt ein, Leben / Es gibt ein Leben vor dem Tod / Nein nein nein / Ja ja ja!
Tatjana nama je album presnela na kaseto, ki jo je dala Ognjenu, a sama sem nemudoma želela imeti svoj primerek, zato sem s skromnim zaslužkom od inštrukcij pohitela čez Glavni trg do tehničnega oddelka veleblagovnice Tima po sonyjevo prazno kaseto. Že uro kasneje se je z Laibachi zasvojil tudi moj dve leti mlajši brat Ervin, s katerim sva naslednjih nekaj tednov družno poslušala in se na pamet naučila vseh osem komadov s tega albuma: Leben heißt Leben, Geburt einer Nation, Leben – Tod, F.I.A.T., Opus Dei, Trans-National, How the West Was Won in The Great Seal. …« Moj brat je z nežnim deškim glasom, ki še ni mutiral, poskušal posnemati globoki vokal pevca Milana Frasa: »When we all give the power we all give the best, every minute in the hour we don’t think about the rest, and everyone gives everything and every soul everyone will feel.« Jaz sem pripevala »Ein Fleisch, ein Blut, ein wahrer Glaube, Ein Ruf, ein Traum, ein starker Wille, Ja, ja, ja, ja!« Niso me zanimale aluzije na totalitarizem, sploh nisem razpoznala nobenih političnih konotacij, besedilo sem si interpretirala po svoje. Več kot trideset let kasneje, ko sem z mislimi spet pri tem albumu, vidim, kako močno so besedila iz albuma Opus Dei vplivala tudi na moje pesniško ustvarjanje. Še zdaj, ko ponovim Ein Ruf, ein Traum, ein starker Wille, me spreleti prijeten srh. Ugotavljam tudi, da pretočno predvajanje albuma preko aplikacije spotify na zanikrnem zvočniku mobilnega telefona nikakor ne more poustvariti poslušalske izkušnje in užitka, ki mi ga je ta album dal pred nekaj desetletji.
Kaj je bilo v glasbi Laibachov takega, da se mi je zdelo, da sem se ob poslušanju prelevila v nekaj drugega in da se ne bom več nikoli povrnila k prejšnji podobi same sebe? Bilo je kot nekakšna iniciacija. Portal v svet, ki ga ni mogoče najti na tehničnem oddelku veleblagovnice Tima, kjer je zmeraj na voljo tudi nekaj izbranih kaset in plošč s priljubljeno in popularno glasbo. Laibachi so z albumom Opus Dei pritisnili na neznano nevralgično točko v meni. Vsak se v življenju sreča z nekaj dogodki, ljudmi, doživetji, občutji, ki pretresejo fundamente njegove biti in formirajo način, kako poslej občuti in doživlja okolje, čas in svet. Opus Dei nikakor ni edina tovrstna močna prelomnica v mojem življenju, je pa zagotovo ena najpomembnejših prelomnic, ki so v mojem življenju povezane z glasbo. Očaranost z Laibachi je sčasoma popustila, nekaj tiste vznesenosti, ki sem jo občutila pri trinajstih, pa sem vendarle še podoživela – pred šestimi leti, ko je izšel njihov singl The Whistleblowers in pred tremi leti na razstavi Dopelleben v dunajskem muzeju moderne umetnosti MUMOK, kjer sem med izbrano smetano svetovne umetniške video produkcije naletela na njihov video Geburt einer Nation iz albuma Opus Dei, ki je bil razstavljen tik ob kultnem videu O superman Laurie Anderson.
Petra Kolmančič je pesnica, urednica in producentka literarnih programov Mladinskega kulturnega centra Maribor.
