Echo & The Bunnymen
Ocean Rain
Korova, 1984
Kdo si? – Jaz. –
Kdo je jaz, kdo je jaz?
Jaz mu uničim obraz,
moj obraz je temà,
tema – tema,
ne tista tema, tema srca
ki dobro dé,
ona, ki sega od goré do goré,
od morjá do morjá.
Jaz ne varujem najlepših sanj,
moj grob je širok, moj grob je teman,
in kdor ima svoj obraz
mu ga raztržem jaz, ocean.
Ta pesem Srečka Kosovela najbolj primerno zaobjame miselne oblačke, ki so se začeli zbirati, odkar sem bil postavljen pred izziv, da napišem nekaj o »svojem albumu«. Težka naloga. Kdo je jaz? Obraz, ki ga kleše, razbija in oblikuje ocean, ki mi je v življenju večkrat preobrazil jaz in ga je ponovno »izumljal«. Skozi čas, odraščanje in obdobja je več jazov zaznamovalo več raznovrstnih albumov. Zdi se težje izbrati en album kot napisati življenjepis, saj v tem oceanu glasbe živim. Nagovorilo me je več muzik in vse so bile pomembne v moji osrednji pozornosti, me intenzivno oblikovale. Do vseh gojim določen odnos, imam jih za imaginarne prijatelje, ki me spremljajo skozi obdobja življenja. Vsak od teh bi lahko bil moj album.
Ker je bilo nekaj teh legendarnih albumov, ki so me ključno zaznamovali, že izbranih v tej rubriki, sem razmišljal napisati o vseh, ki so se me dotaknili, toda bilo bi preveč. Končno sem se odločil izmed vseh izpostaviti album, ki me zvesto spremlja in obseda zadnja dva meseca, v katerega me je posrkalo in mi je vsebina zlezla pod kožo. To je album Ocean Rain skupine Echo & The Bunnymen. Mislim, da je na splošno podcenjen in spregledan, zato si zasluži pozornost. Skoraj ne mine dan, da si ne bi zavrtel zvečer te svojevrstne mojstrovine, ki me tolaži v teh za živo glasbo mračnih časih. Do njihovega oceanskega dežja me je pripeljala pesem The Killing Moon, ki je v »extended« verziji božanska. Navdušile so me njihove pretkane in nenavadne orkestracije z godali, ki spremljajo petje romantično nadrealističnih besedil v »darkerskem« stilu osemdesetih. Na trenutke pretenciozna produkcija deluje simpatično v povezavi z domišljavo vsebino. Dogajajo se zvočna presenečenja in pesmi so pestro aranžirane ter zanimivo postavljene. Slišati je nenavadne kitarske linije, ki ustvarjajo zanimivo in skrivnostno atmosfero.
Popolna prepuščenost vsebini in tisti banalni občutek, ko je lepo ustvarjati namišljene svetove, pribežališča, kjer se lahko z glasbo poistovetiš, vibriraš z valovi, se pustiš pranju dežja, potuješ na dimnem oblaku. Skozi temne oblake vseeno zija nek optimizem s to sanjajočo svobodo in demoni plešejo. Skratka, primeren album za čase, ko poslušamo glasbo predvsem doma, da nas popelje na notranji izlet.
Echo & the Bunnymen bodo ob prvi priliki gotovo del moje zbirke. Zaenkrat jih poslušam preko spleta. Slišal sem jih že pred leti in se čudim, da me takrat niso tako prevzeli. Mogoče je pa res duh časa zame primeren za to vsebino, da se me globlje dotakne.
Martin Ukmar aka tovariš strmoglavljen – psihedelavec, zemljan.