Leta 2017 so GNOD jasno na ves glas razglasili: JUST SAY NO TO THE PSYCHO RIGHT-WING CAPITALIST FASCIST INDUSTRIAL DEATH MACHINE. Minila so štiri leta, vmes se je kapitalistični fašizem še bolj razmahnil, a GNOD se niso dali. Glasbeni kolektiv rotirajočih se članov je ostal brezkompromisno proaktiven in po albumu Chapel Perilous (2018) je redno zalagal Bandcamp z novimi (in) starimi deli. Zdaj, ko še slepec sprevidi, da so vse parole in reklame zavajajoče in brez pomena, so udarili z La Mort Du Sens. Naravnost sredi čela pribije težka glasba za težke čase. Smrt smisla! Težko bi se našel boljši oris trenutnega stanja duha na lokalni in globalni ravni, ko tudi gluh sliši, da gre vse k vragu.
Pet komadov, pol ure torture. Pol ure kovinskega headbanganja, težaških ritmov, dolgih in ostrih rezov, kaotičnih in divjih zapletov. Dve bobnarski bateriji sta motor tega pobezljanega killdozerja, podmazanega s hreščečim basom, prebodenega s kitarskimi eskapadami in drugimi glasbenimi orožji, naj si bo saksofon ali sintetizator. Valeča se naelektrena gmota se iskri, bruha in na poti z glavo skozi zid melje in drobi vse pred sabo. Tokrat so se GNOD lotili zadeve direktno, se nabasali v svoj vadbeni prostor v Salfordu in v lastni režiji ustvarili (še en) silovit album. Na krilih bobnarskega tandema, ki neomajano diktira obrate in trdno pribija podlago, izbruhne eksplozivna mešanica ekspresivnosti, aktivizma in nihilizma.
V uvodnem Regimental prerešetajo s kitarskimi mitraljezi newyorških Helmet in frenetičnim strunanjem nizozemskih The EX. Singel plošče Pink Champagne Blues z videom skaterskih mojstrovin in padcev spomni na newyorške orjake Unsane in njihov nekorektni video za Scrape, se pa po uvodnem škripanju lotijo kitarskih rifov bolj v maniri Hammerhead, v to pa posegajo z nabrito in nasršeno dikcijo IDLES, da bi vse skupaj končalo s trkom v železobetonski zid. Sledita težaška The Whip and the Tongue in Town, kjer se rezkost kitar prepleta z zvočnimi industrijskimi kulisami, da večplastnost skomina po The Swans, Head Of David, zgodnjih Cop Shoot Cop, Crawlpappy, God Bullies, Cows, ZU, Melvins, Of Cabbages and Kings, Karp, Laughing Hyenas. Razpihani saksofon v The Whip and the Tongue je osvežujoč, vendar pravšno kratek, da ne prevzame osrednjega mesta dratarski napetosti in militarističnemu maršu, ki zdrobi vsakršno upanje tudi v zaključni meditativni dvanajstminutni noiserockovski nabijačini kladiva in nakovala Giro Day.
GNOD so se na zadnji plošči oklenili kitar in ustvarili svojevrsten hommage noise rocku iz osemdesetih v devetdeseta leta, čeprav dvomim, da je bila plošča ustvarjena s takšnim namenom. Katarzične izlive nakopičene tenzije bi z lahkoto prisodili koritu Touch & Go ali AmRepa, nosi jih aktualni potencial razkroja smisla in ko nastopi konec plošče, ima samo še tišina smisel.
