Angleži imajo Pop Group, Depeche Mode in Portishead; Američani imajo Suicide in Laurie Anderson, Kanadčani Skinny Puppy, Avstralci S.P.K., Nemci Kraftwerk, Deutsch Amerikanische Freundschaft (DAF) in Atari Teenage Riot, Irci Virgin Prunes, Makedonci Mizar, Švicarji Young Gods, Slovenci Laibach, Borghesio in Silence …. , Rusi pa imajo po Sergeju Kurjohinu Shortparis, ki z naštetimi delijo marsikaj in so posebni, izstopajoči, drugačni, samosvoji, svojeglavi, prepoznavni, samonikli in izvirni kot njihovi sodobniki Liars, Death Grips, Goribor, Iceage, Daughters, Damir Avdić, Algiers, Girl Band, These New Puritans, Seine.
Glasbeno-umetniški kolektiv iz Peterburga Shortparis je (bil) odkritje Menta 2018. Leto in pol kasneje se je v okviru evropske turneje spet ustavil v Ljubljani in po koncertu v Kinu Šiška naslednji večer pretresel in začaral tudi zagrebško Močvaro. Shortparis je celostna umetnina. Ob glasbeni govorici ima izpiljeno pojavnost; skrbi za koreografijo, za vizualno podobo, za poezijo, za videospote, za imidž, za produkcijo komadov in albumov. Čeprav deluje hladno, vzvišeno in arogantno, v notranjosti vre in žari, na dan bruha privrženost umetnosti, predvsem avantgardnim strujam. Recimo, v spot za skladbo Говорит Москва z novega albuma vstopimo s citatom Andrea Bretona o surrealističnem aktu.
Naslovnica četrtega albuma Яблонный сад (v prevodu: Jabolčni sadovnjak) je nastala z moskovskim umetnikom Igorjem Klepnevom in se referira na Verešaginovo mojstrovino-srhljivko Apoteoza vojne iz druge polovice 19. stoletja. Na novi plošči z enajstimi komadi, ki so prepojeni z rusko simboliko, od carskih časov prek Sovjetske zveze do današnjega križanca, najdemo tudi uglasbitev pesmi Osipa Mandelštama Эта ночь непоправима, s katero so bili Shortparis uvrščeni na kompilacijo «Сохрани мою речь навсегда», ki je izšla letos ob 130. letnici rojstva pesnika. Shortparis se nenehno navezujejo na rusko dediščino in njeno bogato zgodovino ter jo reaktualizirajo in soočajo z Rusijo danes. Reflektirajo in secirajo njeno dvojnost in bipolarnost, njeno razklanost, delitve na bogate in revne, na manjšino in večino, na blišč in bedo. Lotevajo se je z veliko mero estetske dovršenosti in bojevite pokončnosti. Besedila so polna metaforike in aluzij, ki pletejo mrežo absurdov in trkov domoljubja in (ne)konformizma, vojaške discipline in anarhističnega bunta, malikovanja kulta osebnosti in potrošništva. Shortparis hodijo po zelo tankem robu, njihova enigmatičnost in provokativnost sprožata pomisleke, dvoumnost in osuplost, vzbujata srh in tudi obtožbe in napade.
Z navitimi knofi, nevarnimi beati, moduliranimi zvočnimi kulisami se znajdemo v zoni somraka. Pred očmi se nam svita in temni, bliska in bobni. Яблонный сад tvorno nadaljuje potovanje v smeri, ki so jo Shortparis začrtali in osmislili na predhodnjih dveh, Пасха (2017) in Так Закалялась Сталь (2019), kar pomeni tudi, da Shortparis ostajajo izmuzljivi in vznemirljivi. Surovi in blaženi, napadalni in seksipilni. Poudarjen elektro-naboj plošče sledi karizmatičnemu frontmanu, ki nas svojimi vokalnimi eskpadami, patosom in vragolijami premetava iz opere v beznico, iz beznice na vojaško parado, z vojaške parade v kabaret, iz kabareta v cerkev, iz cerkve na rave, z ravea na pogreb, s pogreba na trojko, ki pelje na kazačok …. Cel ruski teater se odvija pred očmi in ušesi. Plošča je polna kontrastov, naglih preskokov, melodramatičnih zapletov, vratolomnih obratov, orkanskih izbruhov, histeričnih izpadov. Ves ta konglomerat stvarnosti, asociacij, sanj in halucinacij pumpa plesni tempo, ki se brezhibno ujame z ljudskimi napevi, electric body navijanjem, šansonjerskimi izlivi, teatralnimi recitali. Presenečenja, spontanost, grobost, neposrednost, kaos, disciplina, upor, molitev, zvestoba…. – vse v enem.
Pozor, Shortparis so nalezljivi in z lahkoto obsedejo, sploh če se spustimo globlje v njihovo celostno umetnino.
