Ko sem na prehodu leta 2019 v leto 2020 naletel na ploščo Metaprogramação, me je v hipu zagrabila in požrla s postapokaliptičnim viharjem kaosa, hrupa, poliritmije, bolečine, krikov in mraka, da sem se hitro lotil odkrivanja ozadja njenih avtorjev in naletel na dejstvo, da je brazilski trio DEAFKIDS že nastopil pri nas, v Klubu Gromka leta 2016. Razočarano sem obžaloval zamujeno srečanje z bendom na delu v živo. Sledila je svetovna pandemija in z njo represija v deželi naši. V spontanem odzivu na vse skupaj sem v špillisto Virus je odnesel šalo vključil tudi stampedo potopa Templo do caos. Ta monstrum iz Sao Paula je leta 2020 zapolnil prisilno mirovanje s serijo koncertnih plošč, med katerimi se je znašel tudi posnetek Gromk(ineg)a koncerta, da sem za silo potešil zamujeno, hkrati pa začel gojiti toplo upanje, da se bo bend le vrnil na prizorišče ljubljanskega zločina. In res! Med beleženjem zanimivih koncertov v začetku letošnjega julija sem v programu Gromke naletel na najavo koncerta za 26. julij in skoraj cel mesec napeto čakal ta zadnji julijski torek v letošnjem letu.
Ura je bila naravnana na 21. uro, ko sem se pripeljal pred Klub Gromka, kjer je bila že zbrana peščica ljudi. Redar me ni spustil v klub, ker je tonska še potekala. Na klopi na Trgu brez zgodovinskega spomina sem zagledal Brgsa in Lincha, ki sta zabijala čas v pričakovanju tonske probe za predskupino CvetoRamšakBodiroža. Kdor čaka, dočaka in po klepetu, med katerim se nam je na klopi pridružil še Miha Zadnikar, sta končno šla delat tonsko. Kmalu je pristopila Jasna iz Gromke z obvestilom, da se je koncert začel. Ob vstopu v klub nas je zabil totalni šus. Ob Brgsu za bobni in Linchu na kitari je pletel basovske linije meni neznani osebek, pod odrom je lasal po kitari Mitja, bolj znan po koncertni produkciji ŠKUC KSB, silhueta, obrnjena s hrbtom proti občinstvu, pa je vrtela knofe po elektronskih efektih in vsako toliko spustila hudiča v mikrofon. Kmalu sem spregledal, da gre za pevca Canyon Observer. Če se je v uvodnih minutah zdelo, da je vsak od peterice v svojem svetu, so redni pogledi in namigi med njimi dali vedeti, da pri gradnji zvočnega zidu še kako sodelujejo, vse pogostejše spogledovanje med neumornim in neprekinjenim žaganjem in klestenjem na vse pretege je skupaj z govorico telesa načelo uvodno silovitost. Med nakladanjem zvočnega betona se je kvintet upehal in se ulovil v zanko enega in edinega dolgometražnega komada, za katerega ni imel dovolj skupinske kondicije, da bi uspel ohraniti uvodni težkokategorni naval, in zastavljena gmota se je razredčila, s tem pa se je odvrtel premik z vrhunca k vznožju.
Sledili so trije kosmatinci, med katerimi je najbolj izstopal solist sredi odra, na običajnem mestu za bobne, po katerih je z nasmeškom na ustih ter lahkotnim, na trenutke že prav igrivim čaranjem sprožal magično igro karnevalskih ritmov. Težko se je bilo upreti klicom telesa, ki je podzavestno trzalo in se na trenutke nekontrolirano sprožalo in razgibavalo ob tem nepojenjajočem voodoo najboju goste poliritmije, prepojene z apokaliptičnimi in postapokaliptičnimi izbruhi preostalih dveh članov, basista za elektroniko ter kitarista za mikrofonom, ki je naelektrene strune pogostokrat zamenjal z djembe bobnom. Kuhala se je vnetljiva zmes in v zraku se je sproščala katarzična napetost, ko pa je bil bend v soju rdečih luči, smo se znašli na vratih pekla. Po glavi so mi rojili številni slogani, npr. »Neurosis srečajo Gilberta Gila«, »Pozabite na Sepulturo«, »To so vražji otroci Ratos De Porao«, »Namesto Gilberta Gila v Portorožu sem dobil dozo DEAFKIDS«, »Druga godba na Metal Campu«. Ta postapokaliptični ritual iz pekla tropicalije je v živo presegel skovanko, ki se mi je porodila ob poslušanju albuma Metaprogramação: »Amebix iz brazilskega bunkerja«. Po koncertu, ki zaradi prave mere ni potreboval bisa, je Miha ustrelil zadetek v črno: »Ko se srečata Rafal in Defonija«. Med tistimi prisotnimi 40-50 glavami smo bili zagotovo takšni, ki tega gromkega koncerta ne bomo kar tako pozabili, če smo se na njem že spozabili. Imeli ste priložnost ujeti kandidata za koncert leta in četudi bo preglasovan, bo v ušesih in spominih prič(evalcev) še dolgo odmevala ta tempirana bomba.
