Tamikrest; Letni vrt Gale hale – AKC Metelkova, Ljubljana; 30. julij 2022
Poslušal sem jih v avtu, med vožnjo, v zastojih, na izvozih, med kuhanjem tipične maroške hrane, na wc-ju… in tako so se mi vtisnili v spomin, da sem zamudil Tinariwen, ko so godli v beli prestolnici. Potem se pojavijo Tamikrest, križišče po slovensko. Koncert je bil res podoben križišču. Nisem točno vedel, kam naj zavijem, a prav to je čar puščave in takšne muzike.
Pred desetletjem sem se potikal po Magrebu z zanimivo, tudi zadeto druščino in spoznaval širjave, tako pokrajine kot glasbe tega res drugačnega, nam težko dostopnega ozemlja zaradi kulturnih razlik v smislu jezika in dojemanja sveta. Imel sem priložnost spoznati Tuarega, ki me je očaral s svojimi modrimi očmi in razlago sveta. Ne toliko z besedami kot z energijo. Dodal je tudi, da so oni, puščavski ljudje, tako drugačni od nas, belcev, da je težko dojeti njihovo kulturo. S tem je povezana tudi zgodba glasbe (in) Tamikrest. V puščavi ni nič in je vse. Je ležerno in svobodno, pokrajina nudi mir in posvečen čas.
Ko sem zagledal plakat tuareške skupine že pred časom, me je pritegnil dizajn, ki je nakazoval na njihovo mistično muziko, in na Letnem vrtu Gale hale se je zgodilo točno to. Posvečeni čas, ki nam je težko razumljiv. Z vseh strani so se zbrali mestni nomadi, tisti, ki so ostali v času dopustov v urbanem okolju, in tisti, ki so obiskali Ljubljano med počitnicami. Občutek sem imel, da se je na vrtu prijetnega okolja zbrala mešanica juga Evrope in severa Afrike. Tamikrest so začeli udarno, potem zasanjano in počasno, ko smo se bližali koncu, spet udarno. Vmes so zabluzili s predstavitvijo članov, presežka pa žal ni bilo. Spodbujali so nas s ploskanjem, značilnim za druženje ob ognju sredi puščave. Če ne igraš kakšnega instrumenta, pač ploskaš v ritmu. Na trenutke so veliko obetali in čeprav obvladajo inštrumente, je vendarle vse izzvenelo. Tako kot zvok v puščavi. Karizma pevca je izginila kot fatamorgana, vzdušje sta držala pokonci Evropejec na kitari in tuareški basist. Kvartet sta tvorili tuareška dvojica v tipični obleki djelaba in evropski par kitarista in bobnarja.
Zakaj posvečeni čas? Njihova glasba je zelo povezana z uporništvom nomadske kulture, ki se je zaradi vojnih konfliktov in vpadov še bolje umaknila v globine Sahare, in predstavlja tako drugačno razumevanje glasbe, da se jo tudi zaradi jezika in melodike težko dojame. Čeprav imamo Slovenci in Tuaregi skupno točko, to je Upor, se glasba popolnoma razlikuje. To se je čutilo tudi med občinstvom, ki se je razveselilo hitrejšega tempa, ko pa so dovršeni glasbeniki odplavali v ležernost in tipično zasanjanost glasbene pokrajine, je v nekaj stoglavi množici nastala praznina, povezana z različnostjo kultur. Posvečeni čas doživiš tukaj in zdaj, ponavadi v puščavi, kjer je nastala takšna muzika in kjer jo v polni meri doživiš, zaradi drugačnega časa. Tamikrest so kvalitetni predstavniki desert bluesa in na trenutke se je zgodil čas. Kitarist evropskega porekla je s prefinjenim občutkom brenkal, bobnar je izkazoval jazz prvine, basist je bil v svojem filmu, kar se je lepo prikazalo v reggae komadih, ki so bili v mešanici glasbenih zvrsti rahlo presenečenje. Bilo je prijetno, luštno.
Na koncu naj dodam, da mi je bilo všeč, kako je DJ pred in po koncertu vrtel posvečeno muziko in ustvaril posebno vzdušje, kar je pomembno za uverturo v živi nastop skupine in za nadaljevanje večera po njem.
