Nadaljevanka o razvoju in prisotnosti glasbe v filmih
Na kratko:
Prisotnost glasbe v ali ob filmih je s tehnološkim in na nek način družbenim razvojem spreminjala svoje argumente. Kmalu zatem, ko so nastale moving pictures – gibljive, a tihe slike – in so ljudje »preboleli« prvotno fascinacijo ob tem, je glasba začela te slike razlagati in podlagati, sčasoma pa zanje tudi lagati. Se pravi, film in z njim filmska glasba sta se iz obrtniških prelevila v umetniške izdelke. Ko umetnost preseže svojo obrtniškost in ko tehnološko izpili fleksibilnost svojih orodij, nastanejo žanri, manifesti, ki te žanre spodbijajo, manifesti, ki postanejo žanri, slogovne raznolikosti posameznikov itd. itd. In ko se je film naučil uporabljati glasbo kot večnamensko fleksibilno orodje in ko so se gledalci naučili interpretirati filmsko glasbo in se naslanjati nanjo kot na vseprisotnega pripovedovalca, je razvoj filmskega izraza naravno pripeljal nazaj do tišine. A ta tišina je postala drugačna tišina. Ker ni več neizbežna (film ni več nem), temveč optativna, ji lahko rečemo kar absenca glasbe.
1.DEL/UVOD
Kako je filmska glasba naredila prvi korak z mesta prekrivne barve proti mestu, s katerega lahko dobi oskarja za original score, ali najprej je bila glasba, šele potem beseda.
Rojstvo filma je postavljeno v leto 1895 z izumom kinematografa bratov Lumière; čeprav verjetno tudi tega ne bi bilo brez razvoja fotografije (1839) in še pred tem izuma laterne magice (1798) in seveda brez bolj ali manj neuspelih poskusov raznih izumiteljev (vključno s Thomasom Alvo Edisonom), ki so jima bili navdih ali vir idej. Kinematograf je prvi lahko projeciral sliko za več ljudi (prej so razne motion pictures (gibljive slike) ljudje lahko videli le posamično skozi kukala v večje in manjše škatle), kar je ob premieri sprožilo v občinstvu najprej vsesplošen strah in nato navdušenje.
Na začetku ni bilo zgodb, le premikanje, vendar je bil od tod do nastanka tistega, kar danes poznamo pod imenom Hollywood, le majhen korak, dolg nekaj več kot 15 let. Ker so bili filmi nemi, ljudje pa zaradi gledališča, varieteja itd. navajeni na zvok, so na začetku filme (bolj ali manj sinhrono) spremljali igralci in glasbeniki izza platna z glasbo, zvočnimi efekti in celo govorjenimi dialogi (ti filmi so bili tako imenovani ‘talkies‘ – talking features). Hkrati so nastajali in se razvijali tudi drugi narativni elementi filma. Poleg zelo ekspresivne igre igralcev, prežete z močno gestikulacijo in mimiko, so se posluževali close-upov, zoomov, fokusiranja na detajl, da ga gledalec ne bi zgrešil, in sčasoma tudi mednapisov, ki so postali poleg klavirske spremljave najbolj stereotipni narativni element nemih filmov. Mednapisi so nadomeščali dialoge in monologe, glasba je ustvarjala atmosfero – moods. Le- ta je bila večinoma opisana že v sami partituri (tako za orkester kot za solista); partiture so se imenovale cue-sheets (‘pola ključev’), distribuirali so jih skupaj s filmi in vključevale so naslove posameznih kadrov filma, njihovo približno trajanje, note osnovnega motiva (struktura partiture je morala biti fleksibilna, saj bi se lahko porušila, če bi orkester ali solist igral v prehitrem tempu) itd. V prvih dveh desetletjih so povezali fonograf in filmski projektor, vendar zvoka in slike niso uspeli popolnoma sinhronizirati do leta 1926.
Zgodovinski prelet je tako oskubljen, ker za bistvo, do katerega hočemo priti v tej »nadaljevanki«, postane filmska glasba zares zanimiva šele od te točke dalje.
Ta prelomno točko zaznamuje več dejavnikov:
-film je spregovoril in kmalu se je tudi obarval (med letoma 1926 in 1933)
-v holivudskem svetu sta zrasla žanrstvo in zvezdništvo, hkrati je tja imigriralo veliko evropskih režiserjev (Billy Wilder, Josef von Sternberg)
-v povojni Evropi so pod vplivi literarnih smernic in slikarskih zvrsti (ekspresionizem v Nemčiji, impresionizem in nadrealizem v Franciji in socialni realizem v Sovjetski zvezi) že začeli nastajati filmi z močnimi avtorskimi pečati (Fritz Lang, Sergei Eisenstein)
-nastajati so začeli tudi dokumentarni in propagandni filmi (Robert Flaherty, Leni Riefenstahl)
Pri vsaki od naštetih točk ima glasba naenkrat drugačno funkcijo. Če povzamemo:
Od vseh vrst umetnosti je za filmsko ustvarjanje razvoj tehnologije in razpoložljivih tehničnih sredstev najpomembnejši, saj temelji na izumih od žarnice naprej. Ustvarjalec lahko uporablja le sredstva, ki jih ima na voljo za svojo umetniško izraznost. Ta seveda veliko bolj variira, ko se možnosti razširijo, ko tudi tehnična sredstva postanejo umetniška izbira in ne samo orodje.
“Šele z normalizacijo barve lahko upoštevamo uporabo črno-bele fotografije kot plod umetniške odločitve. Šele v zvočnem filmu lahko režiser uporabi tišino kot dramatični efekt. […] Sredstva, ki so znotraj danih mehaničnih omejitev potrebna, postanejo optativna, čeprav ne neizvedljiva, ko izginejo omenjene omejitve. […] Pri kateremkoli mediju je slog sestavljen iz skupka odločitev; toda odločitve se lahko izvajajo samo tam, kjer obstajajo alternative. […] Fleksibilnost medija je svoboda umetnika.”
V. F. Perkins: str. 65,67,68[2]
Funkcija glasbe ni več tako očitna; glasba od tu dalje dobiva različne vloge, dodeljene s strani režiserja-svobodnega umetnika s fleksibilnimi mediji.
Tukaj je pravo mesto, da končno omenimo Michela Chiona. V knjigi Glasba v filmu[3] nam predstavi, na kakšen način lahko glasba sopripoveduje film ali kako pomaga filmu povedati zgodbo. Nekatere njegove ugotovitve in postavke bomo uporabili kot izhodišče za določena poglavja pričujoče nadaljevanke, nekaterim pa se bomo še posebej posvetili tudi preko analize konkretnih primerov. Zaenkrat jih torej samo omenjamo, v nadaljevanju pa se bomo k njim še vračali:
glasba je orodje prostora in časa. Lahko ju relativizira, raztegne ali skrči, poveže več različnih prostorov in obdobij.
V zvočnem filmu so pomembni trije dejavniki, ki oblikujejo zvočno strukturo: govor, šumi in glasba. Skupaj tvorijo zvočni kontinuum in njegovo nasprotje – zvočni diskontinuum, ki imata narativno funkcijo v filmu. Vsi trije se lahko med seboj prelivajo ali prehajajo iz enega v drugega (kontinuum), lahko pa eden drugega tudi prekinejo (diskontinuum).
»Preden glasba služi filmu, ga simbolizira; v zgoščeni obliki izraža njegov svet […]« (Glasba v filmu, str. 142). Določeno glasbeno temo ali leitmotiv lahko dojemamo kot metaforo filma. Če je vizualna podoba denotacija zgodbe, je glasba njena konotacija, njen sekundarni pomen, ki prvega še dodatno poglobi znotraj semantičnega polja. Metafore so arbitrarne in ravno tako je arbitrarna filmska glasba, in njun pomen se oblikuje šele v interpretaciji prejemnika (bralca, gledalca, poslušalca), ki je delno priučena, toliko, kolikor je plod socializacije posameznika.
Glasba opisuje tisto, česar v filmu, v podobi ne moremo videti in/ali slišati v šumih, govoru. Chion to imenuje efekt dodane vrednosti (ibid., str. 143). Če je kader statičen, obrazi pa brezizrazni in nemi, si lahko neizrečeno interpretiramo preko glasbe. Kot lahko poudari ali ilustrira čustva junakov, lahko glasba poudari določen fizičen detajl, na katerega morda gledalec sam po sebi ne bi polagal večje pozornosti.
Efekt, ki ga ima glasba na gledalca (podzavestno ali ne), je po Chionu (ibid., str. 159) lahko emfatični ali anemfatični. S prvim terminom označi glasbo, ki še poudari podobo, z drugim glasbo, ki je v nasprotju s podobo, oziroma jo ignorira; za primer k slednjemu da cirkuško melodijo z vrtiljaka, ki dostikrat spremlja kader umora ali nasilja, vendar se ne ustavi, hladno se nadaljuje, kot da se nič ne bi zgodilo.
Glasba je lahko diegetska (glasba s platna) ali nediegetska (glasba z orkestrske luknje); slednjo sliši samo gledalec, prva pa je vključena v zgodbo. V obeh primerih ima za gledalca enako funkcijo.
NASLEDNJIČ:
2. del: FILMSKA GLASBA; FILMSKI IN GLASBENI ŽANR
TER
REALIZEM V FILMIH IN V UPORABI FILMSKE GLASBE
[1] Nekateri deli besedila so vzeti neposredno iz diplomske naloge z istim naslovom, nekateri so prirejeni in nekateri sestavljeni na novo; diplomska naloga: Filmska glasba: vseprisotni pripovedovalec, ki je film (ponovno) pripeljal do tišine; Polona Janežič (mentor: Stojan Pelko), Filozofska fakulteta, oddelek za sociologijo, katedra za sociologijo kulture; Ljubljana, 2007.
[2] Povzeto iz španskega prevoda (El lenguaje del cine, 1972, Madrid: Fundamentos).
[3] Glasba v filmu (2000); Ljubljana: Slovenska kinoteka (zbirka Imago)
