Po skoraj tridesetih letih se Gajo in Oto spet oglašata z zanimivo zbirko jazzovskih melodij. Morda se še spomnite plošče God Bless The Child, ki jo je Oto Pestner izdal leta 1994 z zasedbo Ljubljana Jazz Selection – tam je takrat bobnal Drago Gajo, zdaj pa ima že dolgo svoj kvartet in novih osem naslovov se vsaj nekolikanj navezuje na poprejšnje popotovanje, denimo z novo izvedbo God Bless The Child in Carmichaelovo Georgio. Koncert, posnet maja 2023 v Gledališču Park v Murski Soboti, se začne z osemminutnim inštrumentalom Sonnyja Rollinsa St. Thomas; poznamo ga že z Rollinsovih plošč tam nekje okrog leta 1957, v pričujoči različici pa je prominentna kitara Primoža Grašiča, ki na koncu tudi nagovori občinstvo.
Po nagovoru Primoža Grašiča začne svoj program Oto Pestner in sicer s pesmijo Sentimental Journey – kot se za resnega džezista spodobi, se je ne loteva prvič, ampak se k pesmi vrača že desetletja, od svoje prve velike vinilne plošče Melodije za vas (1973) preko izvedbe z New Swing Quartetom v osemdesetih, zabeležene na plošči Naš stari Suzafon (1984). Tudi znamenita Georgia in Night And Day sta bila zabeležena na omenjeni prvi vinilki; leta 1973 ju je Oto odpel še s svojim »vmesnim«, nekolikanj globljim glasom, ki ga vsaj malo pogrešamo, novi izvedbi pa prinašata s seboj leta vokalnih in tudi siceršnjih izkušenj in kilometrine, kar pri najboljših džezovskih vokalistih vedno rezultira v zanimivih in večkrat definitivnih izvedbah. Sentimental Journey v novi različici denimo zadobi funkovski zven, nekaj, kar bi slišali v kakšnem newyorškem džezovskem klubu v sedemdesetih, Otov scat pa je vsakič, ko ga slišim, bolj precizen in zanimiv. Dovolj je prostora za instrumentaliste, v Gajovem bendu so poleg Grašiča, ki v Sentimental Journey spet »odvali«, še Blaž Jurjevčič s svojimi inovativnimi in ravno prav odmerjenimi klavirskimi soli in basist Aleš Avbelj, ki ga tudi ni treba posebej predstavljati. Night And Day se odvrti v ritmu bossa nove, pri God Bless The Child pa se zares sliši vokalistova osebna in glasbena izkušnja minulih trideset let. Ne bi posegal v osebno, a dejstvo, da je vmes tudi sam postal oče, najbrž interpretativno ni zanemarljiva okoliščina. Človek, ki se bliža sedemdesetim, prav tako tudi že po inerciji precej bolje notranje ozavesti verz »Money, you’ve got lots of friend crowdin’ ’round your door …« kot še ne štiridesetletnik na plošči z LJS. Tudi sam denimo vidim, ko občasno igram svoj prepev te brezčasne melodije izpod soavtorskega peresa Billie Holiday, kako sem se je loteval pred dvajsetimi leti in kako jo pojem danes.
Sledi ena največjih Otovih popevkarskih uspešnic, dvojna zmagovalka Slovenske popevke 1977, pesem Vrača se pomlad, ki z džezovskim aranžmajem nekoliko bolj postavlja v ospredje besedilo, ko zadaj ni mogočnega orkestra. Georgia je umirjena, ne tako bombastična kot leta 1973 in interpretativno krhkejša (v pozitivnem smislu) kot leta 1994. Oto se spusti z vajeti v izvedbi B. B. Kingove Every Day I Have The Blues; pesem dandanes odlično razume in se z njo interpretativno poistoveti, četudi z nekolikanj bolj swingovskim vokalom, ki ga nato nekako »nadaljuje« Primož Grašič s svojim solom. Program zaključi znamenita Porentova 30 let v aranžmaju Jožeta Privška, kar nas poveže s pestro domačo zgodovino popevke in džeza hkrati; our man Privšek (Conway ali, na klasični sceni, Gale) ni bil od muh celo na svetovni džezovski sceni in njegov aranžma je pravzaprav »ena sambica«, kot pove Oto, preden začne peti. »A se vam kej svita,« povpraša Oto občinstvo. »Meni še ne, je pa dober groove!« Sambin grrove morda ne poudari tragičnosti čakanja, ki ga slišimo v orkestrski različici, je pa ta groove zagotovo nekaj, kar pesmi vdihne nekaj prepotrebne samoironije in zavedanja, da sicer čakamo, a nam zato ni treba presvisniti – stali bomo na peronu in swingali. Jebeš vlak!
Gajo in Oto sta na spisek dodala še eno zanimivo ploščo; sploh za glasbenega molja (kakršen sem, s komparativistično žilico povrhu) je vsakič zanimivo, kako se ti standardi znajo preonegaviti iz desetletja v desetletje in po skoraj stotih letih v rokah in glasovih spretnih in posvečenih muzičarjev zvenijo sveže in zanimivo. Oto je v letu 2023 praznoval petinpetdesetletnico glasbenega dela, kot poznavalcu in kolekcionarju pa mu mora najbrž tudi biti zanimivo, kaj vse se da narediti iz teh pesmi vsako leto znova in kako zanimiva so lahko vračanja. Ploščo bomo še poslušali, najbrž bi zanimivo zazvenela tudi z vinila, a saj smo še mladi, porečemo. Za vse je še čas.
