Prva letošnja plošča Willieja Nelsona prihaja med nas ne dolgo po njegovem 91. rojstnem dnevu in je naslovljena po pesmi Rodneyja Crowella, teksaškega barda, ki v Nelsonovem interpretacijskem opusu kotira precej visoko. Pričujoča plošča avtorsko ni tako izdatna kot nekatere iz prejšnjih let, a štiri nove Williejeve pesmi, ki jih je soustvaril s svojim zdaj stalnim soavtorjem Buddyjem Cannonom, nadaljujejo niz relevantnih avtorskih del zadnjega desetletja, ko stari lisjak snema odlične albume in dokazuje, da ni moč njegovih besed nič manjša. Tu je seveda tudi Trigger, na novi plošči izdatno prisoten. Glas je ponekod nekolikanj raskav, a Willie je dobil nazaj višine iz prejšnjih let in občasna raskavost prispeva k boljši interpretaciji. Če že naslovno balado deloma odpoje z nekoliko nižjim godrnjajočim glasom, je že v naslednji, avtorski Once Upon A Yesterday, vokalno čist in kontemplativen: a če Willie poje o minljivosti in prehajanju let, kar je njegova avtorska rdeča nit zadnjega desetletja, pomeni, da bo živel še vsaj toliko, če ne še dlje. Nova plošča je še ena mojstrovina v nizu – minimalistična po opremi in zvoku, po občutju in izraznosti pa Willie, nikoli »prazen« pevec, kvečjemu napreduje iz plošče v ploščo, kakor se tudi spodobi. What If I’m Out Of My Mind, Kiss Me When We’re Through, Hank’s Guitar in še ena Crowellova, Many A Long And Lonesome Higway, zazvenijo kot mogočno znamenje na poti: Willie si z albumi nikoli ne piše testamenta in tudi če na ovitku odhaja ali odide v sončni zahod, pomeni to, da se zjutraj spet vidimo. To kroženje najbrž ne bo trajalo večno, že po inerciji ne, a o tem ne razmišljamo. Williejevih albumov se veselimo, ne bojimo se več, da bi, kot se je znalo zgoditi zlasti v osemdesetih letih in še kdaj pozneje, morda kaj preveč sproduciral ali izbral preveč polikane, manj vsebinske pesmi. »To pesem sem napisal zate,« poje na novi plošči, »nadvse iskreno, z vso dušo!« Ko to poje devetdesetletnik, nam najbrž da misliti. »Vem, da to najbrž ni nekaj posebnega,« nadaljuje, »a to pač počnem.« Orglice Mickeyja Raphaela in Eltringhamov snare, nadgrajen s Triggerjem in rahlo kitaro Bobbyja Terryja, nas vrne v najboljše čase country & western glasbe. Znajdemo se na meji z Williejem Nelsonom, tam nekje na robu vsega, ko spregovorijo samo še modrost in izkušnje, melodije pa se prelivajo čez obmejne gorske grebene. In za konec se Willie vpraša: koliko stane, da postaneš svoboden? Staro vprašanje in nanj še nismo odgovorili. Willie pove: »Sem pisec pesmi in vedno bom, koliko torej stane, da se osvobodim?« Je to odprt konec? Najbrž.
