Emmylou Harris se novih plošč loteva z vedno večjo avtorsko samozavestjo; svoje avtorske sposobnosti je sicer pokazala že na prvencu Gliding Bird (1969), a je pozneje raje segala po pesmih drugih avtorjev, čeprav je skozi zadnja vrata pogosto spustila tudi kakšno svojo, bodisi samostojno delo ali pa soavtorsko (Boulder To Birmingham). V prvi polovici osemdesetih je izdala konceptualni album The Ballad Of Sally Rose (1985), ki je bil večinoma avtorsko/soavtorsko delo, zlasti v sodelovanju s tedanjim soprogom Paulom Kennerlyjem. V devetdesetih in novem tisočletju pa se je, opogumljena z močjo kultnega statusa, ki ga uživa med pristaši americane, in hkrati odrinjena iz mainstreama, avtorsko prerodila. Njena sicer najuspešnejša tovrstna podviga sta bila plošči Red Dirt Girl (2000), ki vsebuje nekatere njene najmočnejše avtorske pesmi, in pa All I Intended To Be (2008), kjer se je bolj malo ozirala v repertoarje drugih, čeprav je kot izvajalka ves čas pridno posegala vanj in sodelovala v najrazličnejših projektih, med drugim v tistem z Markom Knopflerjem, kjer je sicer on opravil levji delež avtorstva, je pa Harrisova med drugim (so)spisala čudovito balado Love And Happiness.
Nova plošča, ki smo jo čakali tri leta, naj bi sledila avtorskemu izročilu plošč Red Dirt Girl in All I Intended To Be, vendar kot celota pusti nekoliko mlačnejši vtis, nekako tak kot plošča Stumble Into Grace, ki je izšla med zgoraj omenjenima (2003). Ena težava je v zvoku; Harrisova se nekoliko preveč trudi ostati alter-countryjevska ikona z lanoijevskimi prijemi, ki jih je tako uspešno uporabila na kultni plošči Wrecking Ball (1995), vendar so se ti prijemi, ki so denimo delovali na Intended, tokrat izkazali za nekolikanj preveč prežvečene. Singl The Road, ki je napovedal ploščo, je znova obrnil staro zgodbo o Gramu Parsonsu, h kateri se Harrisova vedno znova vrača v svojih najboljših avtorskih pesmih (Boulder To Birmingham, Sweet Chariot), in čeprav je pesem pretresljiva, se ne moremo upreti vprašanju, ali bo kdaj že končno razčistila, kako je bilo z njunim odnosom. Zaključek plošče je prav tako poklon, tokrat spominu Kate McGarrigle, ki je lani umrla po težki bolezni, in pesem Darlin’ Kate je takisto pretresljiva, na nekakšen naiven, preprost, a učinkovit način se Harrisova poslavlja od tesne prijateljice in sodelavke. Je pa, se zdi, v kontekstu The Road, nekolikanj manj prežvečena tema.
Harrisova je bolj ali manj uspešno spisala enajst skladb od trinajstih – tri je sonapisala z Willom Jenningsom, ki je znan tudi po tem, da je bil eden zadnjih skladateljskih sodelavcev Roya Orbisona. Dve pesmi sta izpod peresa drugih avtorjev – Jaya Joycea, ki je multiinštrumentalist in eden samo treh glasbenikov na plošči (sodeloval je denimo s Patty Griffin) in Rona Sexsmitha, ki je avtor naslovne pesmi. Njen glas je zadnja leta postal temnejši in v višjih legah nekolikanj šepetajoč, kar ustreza baladnim izzivom, pri katerih je Harrisova še vedno najuspešnejša; medtem ko je njen nekdanji kristalno čist glas pognal srh po telesu zaradi občutja v tej kristalnosti, se zdaj zgodi ravno to pri njeni temnejši barvi: glas je pridobil leta, kilometrino in predvsem življenjsko izkušnjo, kar je pripomoglo interpretaciji; a tudi ta ne more rešiti pesmi, kot je Imagine, že stokrat premleti in preigrani, in Harrisova s svojo živo izvedbo v oddaji Davida Lettermana, ki jo oglašujejo na spletni strani založbe, ničesar ne doda ali spremeni.
Album Hard Bargain naj bi nastal hitro, v mesecu dni, snemanja namreč, pesmi pa dlje časa; producent Jay Joyce naj bi izvirne balade malce pohitril (New Orleans), kar je škoda, ker navkljub temu, da Harrisova trdi nasprotno, izgubijo nekaj občutka. Pesmi Six White Cadillacs, The Ship On His Arm in The Road so poleg poklona McGarriglovi (in navkljub pomisleku ob The Road) tri najbolj uspele pesmi na plošči, kar pomeni, da kot celota ne zmore kotirati tako visoko kot Intended, je pa še vedno svetlobna stoletja nad izdelki, ki jih pod pretvezo »countryja« dandanes štanca in nagrajuje uradna nashvillska scena.
