Pričujoča izdaja je svojim pomanjkljivostim navkljub zgodovinskega pomena – to je treba odkrito zapisati že na začetku. Na njej so namreč zbrane vse male plošče, ki jih je Roy Orbison izdal pri založbi Monument med letoma 1959 in 1966 (leta 1965 je sicer podpisal pogodbo z založbo MGM in začel svojo glasbo izdajati tam, a je založba Monument 1965–66 kljub temu še priobčila nekaj drobiža, med drugim Orbisonovo izvedbo riteminbluesovske uspešnice dua Shirley & Lee Let The Good Times Roll, ki jo stari rokerji morda še bolje poznajo v izvedbi zasedbe The Animals). To je prva takšna sistematična izdaja vseh malih plošč iz Orbisonovih komercialno najuspešnejših let (odmislivši zbirko založbe Bear Family, ki pa zajema obdobje 1956–65, torej vključno z njegovimi zgodnjimi posnetki za Sun in RCA), vse pa so tudi v izvirnih mono različicah, kar še dodatno prispeva k zgodovinskemu pomenu zbirke.
Glasba na pričujoči izdaji je v marsikaterem pogledu revolucionarna – Orbison je utemeljitelj dramatične kakovostne pop balade, ki presega žanr in ponekod sega že na področja drugih glasbenih zvrsti; predvsem se precej spogleduje s klasično glasbo. Orbison sam je svoje pesmi imenoval »mini operete«, in če s tem izrazom ne moremo zajeti njegovega celotnega opusa v tem obdobju, to velja vsaj za nekatere presežke, denimo za pesmi Crying, Running Scared, The Crowd, In Dreams in It’s Over. Orbisonove najboljše in najbolj vplivne pesmi so nastajale med letoma 1960 in 1965 in ti letnici lahko zamejimo z dvema pojavoma: razmahom nashvillskega country-popa in balad t. i. najstniških idolov ter »ofenzivo« prvega vala britanskega pop-rocka, ki se je začel zgodaj leta 1964, ko so Beatli prišli na prvo mesto Billboardove lestvice s pesmijo I Want To Hold Your Hand. Medtem ko je posledično večina ameriških izvajalcev na obeh straneh velike luže dokaj hitro precej ali docela komercialno poniknila, je Orbison uspel obdržati zavidljiv uspeh na britanskih lestvicah vse do leta 1966, v ZDA pa je, skupaj z Rogerjem Millerjem, ostal pri vrhovih lestvic še vse leto 1964, predvsem po zaslugi pesmi Oh Pretty Woman.
Pesmi Roya Orbisona so tudi precej revolucionarno obrnile prizmo pogleda na to, kakšen mora biti pravi moški v popularni glasbi. Medtem ko je v popu in rokenrolu veljal mačistični aspekt, je Orbison še potenciral anti-mačistične nastavke iz nekaterih balad Hanka Williamsa; v pesmih Crying ali It’s Over njegovi moški protagonisti jočejo, a niso zato nič manj možati, Orbison jih v tem legitimira, v Running Scared, In Dreams in The Crowd so negotovi, prestrašeni, na robu … Izročilo honky-tonkovskega countryja je Orbison učinkovito in dramatično legitimno prenesel v pop.
Pričujoči zbirki velja očitati, da pesmi niso urejene po zaporedju nastanka in morda se pojavi tudi vprašanje, čemu niso strani A in B malih plošč skupaj, da bi lahko brez pretikanja plošč v predvajalnik in iz njega spremljali dejansko stanje Orbisonovih izdaj; pri tem je zanimivo tudi, da so nekatere male plošče, denimo Pretty Paper (1963) objavljene kot »bonus« – čemu? Zelo nerodno je namreč, če poslušalec ali poznavalec (tem zadnjim je v veliki večini zbirka tudi namenjena) dobi v roke kompilacijo malih plošč, pa so strani A na eni plošči, B pa na drugi. Kontinuiteta se podre in s tem tudi smisel tovrstnih izdaj. Pripomba se zdi minimalna, a je še kako umestna.
Zbirki je dodan tudi DVD z nizozemskim TV-nastopom iz leta 1965. Čeprav je izvrsten, dokaže namreč, da je Orbisonov studijski glas povsem identičen koncertnemu, se vendarle zdi, da napol prazni DVD-ji niso ravno prijazni do kupcev. Kaj lahko bi nanj dodali še nekatere (ali vse) televizijske nastope iz tistega obdobja, pa še za kaj bi našli prostor; s tem bi zbirka postala zares pravi zaklad za vse glasbene zgodovinarje.
Orbisonova diskografija je na cedejih zelo dobro pokrita, vsaj odkar smo dobili še vse gradivo iz obdobja pri založbi MGM, pa ploščo I’m Still In Love With You iz leta 1975 (izvirno je izšla pri založbi Mercury). Manjkata vsaj dva ključna trenutka – glasba iz prvega (in edinega) Orbisonovega celovečernega igranega filma, ki ga je za MGM posnel leta 1967; gre seveda za film The Fastest Guitar Alive, ki je bil sprva baje namenjen Elvisu in se to tudi vidi, čeprav je glasba boljša kot v povprečnih takratnih elvisijadah. Drugi ključen trenutek je album Regeneration, s katerim se je Orbison leta 1977 za hip vrnil k založbi Monument, a je ostalo pri tem edinem albumu. Čeprav so mnenja o njem deljena, gre za zelo dobro ploščo, na kateri sicer ni avtorskih Orbisonovih pesmi, sta pa zanjo prispevala gradivo tako Dennis Linde kot Kris Kristofferson.
Vsem zgornjim prigovorom navkljub je zbirka The Momument Singles Collecton za dvajset dolarjev ta hip najboljši in najcenejši popoln pregled Orbisonove kariere v prvi polovici šestdesetih. Ko je leta 1959 posnel Paper Boy/With The Bug, prvo malo ploščo za Monument, prihodnost še ni bila tako jasna. Z naslednjo, Uptown/Pretty One, ko je prvič po letu 1956 in pesmi Ooby Dooby spet pokukal na Top 100 Billboarda, se je začelo jasniti. In nato je prišla pesem Only The Lonely …
