V pesmi Career Moves z albuma I’m Alright (1985) je Loudon Wainwright III. zapel, da že dvajset let in nekaj drobiža brenka po kitari. Letos je končno izšel dolgo pričakovani box-set, ki v naslovu nosi posrečeno parafrazo tiste vrstice, prirejeno času. Box-set so ves čas napovedovali kot retrospektivo Wainwrightove plodne kariere, kljub temu pa je nekatere presenetil; pričakovali so namreč zbirko redkih in neobjavljenih pesmi.
Čeprav bi Wainwright s količino svojih neobjavljenih zadev zlahka napolnil štiri cedeje, kolikor jih premore pričujoča zbirka, se zdi dobra retrospektiva ta hip nekako pravičnejša rešitev; medtem ko so drugi umetniki, denimo Dylan, Prine, Springsteen, Randy Newman, Neil Young, Van Morrison, torej taki, ki po kvaliteti svoje diskografije hodijo v korak z Wainwrightom, že zdavnaj dobili diskografske prereze karier, je prva takšna izdaja za Wainwrighta prišla dokaj pozno, v začetku devetdesetih (1994), pa še ta je vsebovala zgolj pesmi s treh plošč, ki jih je v letih 1982–86 izdal pri založbi Rounder. Pred nekaj leti je založba Columbia izdala še zbirko treh plošč, ki jih je za to založbo izdal med letoma 1972 in 1976, a šlo je za celotne plošče. Sam je leta 2008 izdal ploščo Recovery, na kateri je ponovno posnel zgodnje pesmi iz sedemdesetih, a celotnega pregleda njegove kariere ni bilo. Načrt za obširnejšo zbirko je vmes večkrat padel v koš, založba ShoutFactory!, ki postaja nekakšna ekvivalenca nemški Bear Family, pa se je opogumila in v multiploščatih zbirkah izdala retrospektivi Wainwrighta in njegovega prijatelja, pomembnega angleškega avtorja Richarda Thompsona.
Zbirka je lično urejena po obdobjih in večina prostora gre skrbno izbranim pesmim iz štiridesetih let in zavidljive količine plošč; odločitev za izbiro ni mogla biti lahka, saj Wainwright ni bil nikoli stroj za uspešnice, pač pa je albume izdajal kot celote, kjer je vsaka pesem imela svojo funkcijo in prispevala svoj delček k zgodbi, ki jo je poosebljal album. Če Wainwrightove plošče zložimo drugo k drugi, dobimo tako zelo oseben dnevnik kantavtorja, ves čas razdvojenega med družino/družinami in samim seboj, pri čemer se je največkrat odločal zase, za to plačal ceno in šel naprej. Trije cedeji torej prinašajo izbor iz obdobja 1970–2010, vključno s projektom High, Wide And Handsome (2009) in zadnjo avtorsko ploščo Ten Songs For The New Depression (2010). Izpuščena ni niti ena plošča, izbor pa je, kot rečeno, tehten, čeprav bo kdo gotovo pogrešil pesem ali dve.
Četrti cede prinaša redke in neobjavljene izvedbe; kritike so letele na odločitev, da je v zbirki samo ena plošča redkosti. A zanimivosti na njej je več kot dovolj – od pesmi, ki jih ni na albumih, jih pa pristaši Wainwrightove glasbe poznajo z občasnih izvedb na nastopih, do raznih redkih filmskih sodelovanj, denimo za film Lucky You (2007). V luči nedavne smrti Kate McGarrigle, legende folk glasbe in prve Wainwrightove soproge, je izjemno zanimiv njun redek duet Weave Room Blues, ki odpira to ploščo »dodatkov«, nekaj je tudi izvrstnih koncertnih izvedb pesmi s plošč (4×10, Hank And Fred), pa – končno – uradno objavljena izvedba duhovite Surfin’ Queen, ki je že desetletja ena bolj pričakovanih pesmi na nastopih.
Prava vrednost box-seta pa se pokaže na peti plošči, DVD-ju, ki je, za razliko od običajnih podobnih izdaj, napolnjen do roba in prinaša redek dokumentarec One Man Guy z začetka devetdesetih, posnetke TV-nastopov za BBC, pa plejado drugih redkih in dragocenih posnetkov, od odlomkov z nastopa na Austin City Limits, gostovanj v različnih TV-showih in tako naprej. Vse to je urejeno nadvse sistematično, s štiridesetstransko knjižico, ki prinaša več esejev o Wainwrightovi glasbi in tudi nekatere njegove avtorefleksije.
Pomembna izdaja torej, ki je Wainwrightu kupila tudi nekaj dodatnega časa, da bo lahko v miru poskrbel za nove pesmi, ki jih pripravlja. Medtem ko čakamo nanje, pa bo tudi pri nas, pri KUD Lema, izšla knjižica Wainwrightovih pesmi v prevodih, ki zajemajo njegovo celotno kariero.
