Tole seveda ni prva razširjena različica znamenitega albuma iz 1986. Elvis je to storil že tretjič, letošnji remaster pa je dobil različico na šestih zgoščenkah. Naša je skrajšana, na dveh; poleg remasteriranega izvirnika je tu spremljajoči CD, ki prinaša poleg nekaterih manj znanih in demo še precej zanimivih posnetkov v živo (London, januar 1987), med drugim ognjevito izvedbo pesmi Only Daddy That’ll Walk The Line (poznamo jo v izvedbah Rogerja Millerja, Waylona Jenningsa, Linde Ronstadt in še koga), (studijsko) sodelovanje z Rosanne Cash in Krisom Kristoffersonom v pesmi April 5th, tisti pa, ki veste, kako je bila videti in slišati turneja ob izidu plošče King Of America, se zdaj lahko namuznete ob izvedbi The People’s Limousine. Elvis in T-Bone Burnett sta nastopala skupaj kot The Coward Brothers. Imate singl iz leta 1985? Ste bili na katerem od koncertov, ki jih je Elvis odšopal v letih 1984 in 1985? No, Elvis je v ZDA raje izpustil omembo The Confederates (pa tudi svojih Attractions), benda, ki ga je prav za snemanje te plošče sestavil med drugim iz članov Elvisovega TCB Banda: prišli so James Burton, Ronnie Tutt in Jerry Scheff, med drugimi pa tudi Roy Brown in Earl Palmer. Costellov matični bend je na plošči sicer sodeloval, a ne kaj dosti; želja je bila doseči avtohtoni »ameriški« zvok, pa so Attractions prišli na vrsto šele na koncu.
Ko je leta 1986 izvirno izšel pričujoči album, so ga napovedali s priredbo pesmi Don’t Let Me Be Misunderstood. Zvok je bil bolj akustične narave, ponekod spominja na dosežke Jeffa Lynna, če pa vas bo spomnil tudi na Orbisonov album Mystery Girl, naj vas to ne čudi, ker je prste seveda imel zraven T-Bone Burnett, eden od bratov Coward. Sliši se zanimivo »roots«, čeprav je T-Bone rad uporabljal včasih tudi precej sterilne producentske prijeme. A poslušajte denimo Glitter Gulch, ki zveni kot najboljši countryjevski blues z juga ZDA. Nekateri kritiki so takrat Costellu očitali omehčanost, a večina je bila mnenja, da gre za »vrnitev v formo«, kar je vselej zabavno slišati, saj Costello ni pravzaprav nikoli imel resnično šibkega diskografskega obdobja, Punch The Clock pa tudi ni tako slab album, da bi bil King Of America ob njem videti kot vrnitev v formo. A pustimo to, dejstvo je, da je šlo za zelo razgiban album, pesmi pa bi zlahka našle mesto tudi v bolj rohneči rockovski preobleki na katerem od prejšnjih Costellovih albumov. A osemdeseta so šla svojo pot, Elvis se je kot Declan MacManus, z rojstnim imenom torej, skusil tudi s Paulom McCartneyjem – ustvarila sta pesmi, ki so nato našle prostor na dveh McCartneyjevih albumih, obenem pa prav tako sprožile govorice o »vrnitvi v formo« za takrat ne tako zelo navdihujočo diskografijo proslulega ex-Beatla. O tem so se sicer kresala mnenja – je Flowers In The Dirt res tako dober album in boljši od Off The Ground, medtem pa je Elvis ustvaril ploščo Spike, ki jo je podpisani iztaknil v Politikinem zabavniku in šel v nabavo. King Of America pa je v moji omari kar nekaj časa bolj ali manj počival, pa bo zdaj zato priložnost, da spet pride na vrsto. Tudi zaradi drugega CD-ja; najbrž se bo za najširšo sliko treba zakopati v šestorni box. A že samo Only Daddy That’ll Walk The Line odtehta ceno dvojčka v vsoti 18,99. Če pomislite, da novi enojni CDji zdaj stanejo med 18 in 20 evrov, cena niti ni visoka.
