Izvirnik pričujočega albuma je izšel leta 1982 – iz benda je šel Ron Blair, prišel je Howie Epstein, ki je ostal vse do novega tisočletja in še nekaj drobiža, nakar se je Blair vrnil in ostal do konca. Pričakovanja so leta 1982 bila visoka, saj je Petty pred tem izdal dva cenjena in zdaj kultna albuma Damn The Torpedoes (1979) in Hard Promises (1981). Če vštejemo še prvenec in drugi album, ki sta izšla v letih 1976 in 1978, ne pozabimo in da je bend ves ta čas izdatno nastopal, lahko predvidevamo, da kaj veliko počitka ni bilo. Na pričujoči plošči so znova sodelovali s producentom Jimmyjem Iovinom, tokrat s precej različnimi pogledi na izbor pesmi. Petty je še mnogo let pozneje govoril, da bi moral bolj vztrajati pri svoji viziji in manj popuščati producentu. Pesmi Never Be You in Ways To Be Wicked sta tako šli k Roseanne Cash in Lone Justice, album pa so napovedali s singlom You Got Lucky, ki je bil sicer uspešen in se je tudi vrtel na MTV-ju, a med kritiki je ob izidu albuma prevladalo razočaranje. Produkcija je bila nekolikanj bolj sodobna kot običajno, zlasti na omenjenem singlu, prodaja je upadla in posledično tudi naslednja singla, Change Of Heart in Straight Into Darkness, precej boljši pesmi od You Got Lucky, nista doživeli velikega komercialnega uspeha. Sta pa ostali v repertoarju in obveljali za klasiki.
Dvainštirideset let pozneje se zgodovina obrača albumu v prid, ob napovedi ponatisa pa so pristavili za celo ploščo redkosti, dvanajst pesmi, bodisi težje dosegljivih ali neobjavljenih, med drugim tudi že omenjeni Never Be You in Ways To Be Wicked. Tu je tudi Stories We Could Tell pa Heartbreaker’s Beach Party, tistihdob pesem z B-strani singla, ki so jo v zadnjih mesecih precej predvajali tudi na družabnih omrežjih. Tudi Blu-Ray je in različica na dveh vinilkah. Z bolj umerjeno produkcijo in malce drugačnejšim izborom pesmi bi Long After Dark lahko bil že ob izidu tretja klasika po vrsti, čeprav meni osebno tudi produkcija na Damn The Torpedos ni bila, po pravici povedano, nikoli zares blizu, bolj sem prisegal na drugi album in Hard Promises. Zdaj pa je priložnost, da tudi Long After Dark slišim drugače, z več konteksta. Leto 1982 je bilo leto kultnih albumov, pomislimo samo na Nebrasko in Thriller, celo McCartney je s Tug Of War naredil enega svojih boljših albumov osemdesetih, dočim je Long After Dark kot album nekako obvisel v zraku. A kljub temu si najbrž zasluži drugo življenje in pošteno revizijo. To bo zdaj, s ploščo dodanih vrednosti, lažje storiti.
