Nedolgo tega sem se zbudil brez benda, je povedal Steve Earle. Spraševal sem se, kaj zdaj, ali bom spet sam, z glasom in obema rokama? Spomnil sem se na modrost starih bardov: če ne zmoreš sam na odru s kitaro in glasom nič narediti, najbrž nimaš pravih pesmi. Pa sem šel igrat v Pariz, sam s kitaro Martin, in ugotovil, da jih imam.
Res bi bilo težko trditi, da jih nima. Ima zavidanja vreden opus, ki je zdaj, ko je v zrelih letih, še zrelejši, kot je že bil njega dni, ko se je lovil po odrih in zaporih. Pesmi so ostale in tudi številna snemanja novih pesmi in pesmi vzornikov, ki se jim je poklonil v nizu dobro umerjenih albumov. Tudi sinu, ki je preminil že pred časom. Bil je eden boljših samospevcev zdaj niti ne več tako mlade generacije. Steve se je s prvo ploščo pojavil leta 1986, skupaj z Lylom Lovettom, Dwightom Yoakamom in Randyjem Travisom, in so se podali na odre predočit množicam, ki so takrat poslušale t. i. »urbani country«, kje so korenine doma. Earle je bil od vseh najbolj rockerski – tudi Dwight, a manj. Steve pa je v t. i. »roots« muziko prinesel obilo malodane punkovske drže in že s pesmijo Guitar Town pokazal, da ve, kaj hoče. To je jasno razvidno tudi skoraj štirideset let pozneje, ko v Parizu grmi svoje uspešnice pred navdušenim občinstvom. The Devil’s Right Hand, Guitar Town,Someday, Goodbye, Transcendental Blues, Copperhead Road.
Kitari in glasu ne prizanaša, rockerska štimunga je ostala. Zdi se, da se še vedno zadeva, kako je, ko imaš v žepu 27 dolarjev in japonsko kitaro na rami. Morda je sam, ni pa osamljen. In spomnim se odličnega koncerta v Ljubljani … dolgo je že tega. Če v pesmi I Ain’t Ever Satisfied morda zaznate tudi zgodnjespringsteenovsko folkrockovsko štimungo, naj povemo: pri Earlu je še vedno prisotna v nič manjši meri in nič manj iskreno, kar za Šefa že dolgo ne velja več. In jasno, po tem živem albumu, posnetem na lanski turneji, zdaj čakamo nov Steveov studijski album.
