
Stari soldat se ne da. Pri enaindevetdesetih ima za seboj bogato kariero in v zadnjem desetletju lahko naštejemo nekaj njegovih najboljših plošč, samo letos poleg pričujoče še The Border, ki se osredotoča na nove avtorske pesmi, dočim je tale album zbirka svežih predelav pesmi drugih, skrbno izbranih, od Toma Waitsa do Neila Younga. Waits je tudi avtor naslovne pesmi. Za nekakšen zapik je na plošči tudi ena avtorska pesem, soustvarjena s sinom Micahom, ki je album tudi produciral. Color Of Sound je pretresljiva balada o minevanju, taka, kot jih Willie piše zadnjih deset let, pri čemer sta s soavtorjem Buddyjem Canonom ustvarila zavidljiv cajtgajstovski avtorski repertoar, ki ga bo težko preseči.
Mlajša generacija je še premlada za resne tovrstne refleksije, Williejevi sočasniki so zvečine odšli, vmes pa je tako-tako, kakor kdaj. Neil Young denimo še vedno zna presenetiti, Springsteen že dolgo ne več. Lyle Lovett in Dwight Yoakam, denimo, se redko oglasita in najboljše avtorske reči sta že pustila za seboj. Steve Earle je konstantno dober, tudi Mark Knopfler, pa seveda bard Bob; odlične plošče delajo, Steve pogosteje, Mark tudi, Bob bolj počasi. Spomin na Williejeve sočasnike je prav tako srednja žalost; izhaja sicer precej arhivskih zbirk, a »izgubljeni albumi« so lahko tudi dvorezen meč, denimo v primeru Johnnyja Casha, ko je družina že dvakrat usekala mimo, da o nizu albumov, na katerih legende parijo s simfoniki, sploh ne govorimo. Iz Williejevih zgodnjih časov sta med redkimi drugimi med nami še Brenda Lee in Wanda Jackson, a nista več zares studijsko aktivni. Celo Dale Watson je začel delati večje premore med ploščami, ker je v zadnjem desetletju postal institucija in se to pozna. Vesel pa sem, da se spet oglaša George Strait. Ima zanimivo novo ploščo, o kateri bo veljalo še kaj napisati.
Willie Nelson je bil vedno širok človek, zato poleg Waitsa (naslovna, House Where Nobody Lives) in Younga (Are You Ready For The Country, Broken Arrow) na plošči najdemo tudi pesmi Becka (Lost Cause), Nine Simone (Come Ye), Warrena Zevona (Keep Me In Your Heart) in Keitha Richardsa (Robbed Blind). Micah Nelson je ob izidu povedal, da je izjemno vesel, da je produciral očetovo novo ploščo in da, čeprav je zdaj del rednega benda na odru, ne ve, ali bo še kdaj dobil to priložnost.
Pojavile so se seveda spet tudi špekulacije, ali je ta album (tudi zaradi naslova) pika na Nelsonovo kariero, a o tem se govori že dvajset let, Willie pa še vedno snema in nastopa, čeprav zdaj bolj umirjen in krhek kot kdajkoli prej. Razumljivo, pri teh letih. A Trigger še zveni, kot mora, tako na plošči kot v živo, in tale plošča je najbrž res Triggerjeva plošča, postavili so ga zelo v ospredje. Kar je tudi prav.