na Mozartini 2
Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 2. februar 2025
Simfonični orkester RTV Slovenija v veliki dvorani Slovenske filharmonije že dolga leta prireja Mozartine, nedeljske dopoldansko-matinejske koncerte, ki se tematsko, kot priča ime, naslanjajo na klasicistično tematiko in tradicijo Mozartove in njej podobne glasbe. Tokratni koncert je bil tako po zasnovi kot sporedu zelo podoben nedavno prirejenemu in recenziranemu drugemu koncertu Filharmoničnega festivala baročne glasbe, saj smo tudi ob tej priložnosti poslušali glasbo Johanna Sebastiana Bacha in (predvsem) enega njegovih sinov, Carla Philippa Emmanuela. Od tod tudi naslov koncerta: Oče in sin. Mozartine so že tradicionalno priljubljene in dobro obiskane; ob polni dvorani je bilo tako tudi tokrat.
Uvodni Bachov (oče) Brandenburški koncert št. 5 v D-duru, BWV 1050 je zazvenel lepo, elegantno, komorno. Dinamične undulacije so bile dobro premišljene in primerno realizirane, gostujoči čembalist Tomaž Sevšek pa je imel tu precej pomembnejšo, bolj solistično in v kadenci prvega stavka že virtuozno vlogo (v nasprotju z običajno vlogo čembala kot »zgolj« inštrumenta spremljevalne continuo skupine). V Adagiu smo slišali graciozno soigro violine (koncertna mojstrice Jerice Kozole), flavte (Irene Kavčič) in čembala, v zadnjem stavku pa tekočo izpeljavo fugatne motivike.
V Bachovem (sin) Koncertu za violončelo in orkester v A-duru, Wq 172 je solist, violončelist iz vrst orkestra Gregor Fele, ki mu je sicer pripadlo tudi vodstvo koncerta, prikazal zavidljivo in suvereno obvladovanje inštrumenta, skladbo pa je bilo še posebej zanimivo spremljati zaradi redke priložnosti žive izvedbe enega zgodnejših – če že ne koncertov, pa sta vsaj samostojne koncertantne skladbe za violončelo pisala že denimo Tartini in Vivaldi – koncertov za to elegantno, žametno zveneče godalo. Najbolj neposredne vezi z očetovo glasbo je Carl Philipp Emmanuel tu zapisal v sklepni Allegro assai.
In za konec še Bachova (še enkrat oče) Suita za orkester št. 3 v D-duru, BWV 1068. S konkretnim povečanjem zasedbe je zvok seveda nemudoma postal bogatejši in polnejši; nenazadnje so se pridružili tudi timpani (sreča in balzam za ušesa, da si je Andraž Poljanec od SF lahko izposodil Schnellarjeva timpana). Dinamično dogajanje je na srečo skozi posamezne stavke osta(ja)lo prijetno in homogeno. Glede na oštevilčenost suite je bil tu tudi znameniti Air, ki je v 19. stoletju dobil nadimek »na G-struni«. Tedaj je namreč nemški violinist August Wilhelmj napravil aranžma skladbe, ki jo je iz D-dura transponiral v C-dur in tako lahko celotno melodijo Aira odigral na najnižjo, G-struno violine. Ime se je obdržalo do današnjih dni, je pa vsekakor pravilno, da ga koncertni list tokrat ni navedel. Ko so se stavki suite vrstili in se je skladba bližala koncu, so se trobente pogosto bližale meji dinamično še znosnega, a se je v kombinaciji s timpani računica vsakokrat ravno izšla. Spodobna izvedba je tako sklenila prijeten nedeljsko-dopoldanski koncert.
