na Filharmoničnem festivalu baročne glasbe 1 in 2
Kozinova dvorana Slovenske filharmonije v Ljubljani, 10. in 17. januar 2025

Prvi koncert
V treh zaporednih januarskih petkih je Orkester Slovenske filharmonije (SF) v matični stavbi priredil jubilejni, že deseti Filharmonični festival baročne glasbe. Glasbena umetnost 17. in 18. stoletja je še dandanes marsikomu pri srcu zaradi svoje čustvene globine in tehnične zahtevnosti, ki od izvajalcev pogosto zahteva virtuoznost, pa tudi zgodovinskega pomena – vendarle gre za temeljni kamen zahodne klasične glasbe – in raznolikosti, saj obsega široko zakladnico od intimnih komornih del do veličastnosti orkestralnih suit. Nekaj te pestrosti smo lahko izkusili tudi na prvem koncertu festivala, poimenovanem Bach in Telemann. Da, uganili ste – na koncertu smo poslušali izključno dela teh dveh mojstrov baročne glasbe, Kozinova dvorana pa je bila kar lepo napolnjena – kot je seveda tudi prav.
Že v uvodni Bachovi Koračnici iz kantate Složni prepir nestanovitnih strun, BWV 207, se je izkazalo, da SF vehementnejšega dirigenta od Reinharda Goebla verjetno že lep čas ni imela v gosteh, še manj takšnega, ki bi sam prispeval tudi bogat in zanimiv esej v koncertnem listu (škoda samo, da ni bil zastavljen bolj poljudno, saj je bil zaradi v celoti strokovnega, muzikološkega pristopa primeren zgolj za glasbeno v celoti podkovanega bralca s konkretnim poznavanjem glasbene teorije). Telemannov Koncert v D-duru za tri trobente, pavke, dve oboi, godala in basso continuo, TWV 54:D3, ki je sledil, je uvodoma predstavil zares lepo igro oboistke Viktorije Razdevšek, dirigentov brio pa se ni v celoti prenašal na orkester, ki je ostajal za dva ali tri odtenke bolj zadržan. Akustike dvorane, ki sem jo omenil že v kritiki božičnega koncerta, se je bilo tudi tokrat najprej treba privaditi in ko je to enkrat uspelo, so bile v tutti zvoku tri pikolo trobente praviloma preglasne, čembalo pa pretih.
V drugem »Telemann« večeru, Koncertu v B-duru, za tri oboe, tri violine in basso continuo, TWV 44:43, je bila zasedba ansambla manjša (zasedbo continua so sestavljali čembalo, violončelo, kontrabas in fagot), zato so glasbeniki igrali stoje. Zaradi bolj intenzivno komornega značaja skladbe je bila poslušalska izkušnja takoj prijetnejša in prijaznejša – to je glasba, za kakršno je (oziroma naj bi bila) narejena Kozinova dvorana. Solistična kombinacija treh solo violin in prav toliko oboj se je za posebej očarljivo izkazala v drugem stavku – prav škoda, da ga zaznamuje baročna kratkost. Ravno ko sem hotel zapisati, da korakov v smer čim večje baročne avtentičnosti nismo zaznali, sem opazil baročni lok v rokah kontrabasista. Zaželeno in smiselno bi bilo seveda, da bi te loke uporabljala celotna godalna sekcija, a recimo, da vsak trud šteje.
Vse preveč redko je na naših tleh mogoče prisluhniti živim izvedbam Bachovih Brandenburških koncertov, zato me je filharmonična priložnost za to toliko bolj razveselila. Tokrat je zazvenel gotovo najbolj znan, Brandenburški koncert št. 3 v G-duru, BWV 1048 – in to v zelo hitrem tempu, vsaj prvi stavek! A kaj, ko je bil to gotovo razlog, da kljub trudu glasbenikov, sploh godalcev, hitre šestnajstiške pasaže niso bile odigrane in izigrane optimalno precizno in izčiščeno (posebej se je to poznalo violončelom in kontrabasu).
V drugem delu koncerta je bila prav prijetna že izvedba Bachove Sinfonie iz kantate Pod noč tistega dne, BWV 42, pravi užitek pa Orkestrska suita št. 4 v D-duru, BWV 1069 istega skladatelja. Tu so se namreč srečali in prepletli vsi ključni faktorji muziciranja, ki je poslušalcu v veselje in užitek: dirigentovo vodenje, vzdržna akustika, navdihnjena in galantna igra orkestra, prijeten tutti zvok (z bolj in posledično ravno prav zadržanimi trobentami) ter nenazadnje seveda Bachova genialna kompozicija. Po takšnem »baročno plesno-suitnem« zaključku koncerta so mi malo za šalo, malo zares »zmanjkali« samo še Rebelovi Les caractères de la danse (ki smo jih pred leti na Filharmoničnem festivalu baročne glasbe tudi že lahko slišali), ki pa sem si jih nebodigalen zavrtel že med potjo s koncerta proti domu. No, pa tudi Goebel je imel za avditorij še eno presenečenje: kot dodatek, kakršnemu na koncertih SF še nismo bili priča, je z orkestrom ponovil uvodno Bachovo koračnico, med katero pa smo »morali« poslušalci strumno zapustiti dvorano! Pravo nasprotje Haydnove Simfonije slovesa, torej – med njo namreč oder polagoma zapustijo glasbeniki.
*****
Drugi koncert
Teden dni pozneje je sledil še drugi koncert festivala, prikladno naslovljen Bachovi sinovi. Pričujoči koncertni večer je namreč ponudil (še eno) redko in že zato dragoceno priložnost prisluhniti glasbi izpod peres štirih »fantov« slavnega očeta Johanna Sebastiana: Wilhelma Friedmanna, Carla Philippa Emanuela, Johanna Christopha Friedricha in Johanna Christiana Bacha. V dvorani je bilo tokrat zasedenih kar nekaj stolov manj, je bila pa zato zasedba orkestra toliko večja – kar pa je bilo že po kratkem pogledu v koncertni list tudi pričakovati, saj je bilo na sporedu tudi nekaj »pravih« simfonij, te pa seveda terjajo večji izvajalski korpus. Dirigent Reinhard Goebel je tudi tokrat prispeval spremno besedo, natisnjeno v koncertnem listu; tokratna je bila s strokovnega oziroma glasbenoteoretskega vidika preprostejša in kot takšna primerna tudi za branje in razumevanje slehernika.
Že glasba prvega od sinov, Wilhelma Friedemanna, je dala vedeti, da je mož upravičeno nosil očetov priimek. Njegova Simfonija v D-duru, Fk 64 je gotovo zazvenela najbolj (pozno)baročno med vsemi predstavljenimi deli. Gre za nadvse prijetno in poslušljivo skladbo s še posebej privlačnim počasnim stavkom z med-/soigro dveh flavt (Matej Grahek in Patricija Mihelač Korica), ki se je nadaljevala tudi v uvodnem adagiu naslednje skladbe, Adagia in Fuge v d-molu, Fk 65. Fuga je v skladu z dirigentovim že omenjenim pristopom in osebnostjo (s)tekla hitro in odločno, četudi bi se ji mestoma prileglo nekaj več umirjenosti in bachovske elegance.
Wilhelmov štiri leta mlajši brat Carl Philipp Emanuel je dandanes že bistveno bolje znano in pogosteje izvajano ali vsaj snemano skladateljsko ime. Prav zanimivo so bile prav vse njegove izbrane skladbe komponirane v D-duru, tudi sklepna Simfonija št. 1, Wq 183/1 (ki pa, pozor, ni ena oziroma prva od skladateljevih nemara najbolje poznanih t. i. »hamburških« simfonij). No, tehtno razlago tonalitete najdemo v koncertnem listu (Goebel): »Kaj pa je simfonija? Skladba za orkester brez solistov, napisana za veličasten učinek – zatorej pogosto v D-duru z rohnečimi prelomi akordov v violinah … [etc.]« Zares zanimivo, kako so skozi glasbeno zgodovino posameznim tonalitetam pripisovali te ali one lastnosti; vlogo D-dura sta že v klasicizmu in seveda pozneje v romantiki prevzela predvsem Es- in B-dur. Sicer je uvodni »kvintet« petih skladb nemudoma pokazal, da je bil tudi Carl Philipp Emanuel še kako dostojen skladateljski dedič svojega očeta, v 1. simfoniji pa je bilo – predvsem v kontrastu s prej slišanimi deli starejšega brata – manj v fragmentiranem prvem, bolj pa v tretjem stavku, mogoče slišati prav povedno razliko v skladateljevi realizaciji polnejše, čeprav tedaj še razvijajoče se simfonične forme, tudi če je ta konkretna simfonija brez partov za trobente in timpane, kaj šele za kakšno pozavno.
Johann Christoph Friedrich Bach, že polnokrvni klasicist, se je s simfonijo v primerjavi s starejšima bratoma že srečal dovolj pozno, da je obliko z dodanim menuetom razširil na štiri stavke. Nekaterih pihal, trobil in timpanov sicer tudi v Simfoniji v B-duru, C 28 ni, v zasedbi pa še vedno vztraja part za baročno-continuovski čembalo. Razvoj forme, ki se je v 18. stoletju potem odvijal zelo hitro, je pri Johannu Christophu Friedrichu Bachu jasen že tudi iz dolžine posameznih stavkov in iz melodično-harmonične gostote orkestracije partov posameznih sekcij orkestra in njihovega prepletanja.
Bachov najmlajši »skladateljski« sin Johann Christian je bil od najstarejšega Wilhelma mlajši kar 25 let. Ob njegovi Uverturo in suito iz opere Amadis Galski smo prisluhnili najbolj polni in številčni zasedbi klasicističnega simfoničnega orkestra, da so lahko vsaj v duhu posamezni odseki zazveneli že prav beethovnovsko. Ob tehtni izvedbi operne glasbe, ki je poskrbela za prijetno razigran zaključek koncerta, lahko na tem mestu Slovenski filharmoniji izrečemo zahvalo in pohvalo, da nam je omogočila dejansko precej edinstveno (in kronološko urejeno!) priložnost pregleda in preseka skladateljske ustvarjalnosti štirih Bachovih sinov. Pričujoči koncert je namreč uspešno predstavil res zanimivo glasbeno popotovanje skozi glasbenoslogovni prehod iz poznega baroka v klasicizem, ki so ga v 18. stoletju sooblikovali tudi štirje bratje Bach – pa čeprav pogosto neupravičeno ostajajo v senci svojega slavnega očeta in četudi je, to je pač dejstvo, Johann Sebastian tisti, ki ga bo svet večno poznal in častil kot glasbeni steber in genija baročne glasbe.
In še dva utrinka: Goebel nas je z dodatkom, ponovljenim menuetom, tudi tokrat »nagnal« iz dvorane, mol pa je na koncertu ostal zgolj pojem iz glasbene teorije; poslušali smo bili namreč izključno durovsko glasbo.