v abonmaju SOS 2
Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 12. februar 2025
Drugi koncert abonmajskega cikla Sodobne orkestrske skladbe Orkestra Slovenske filharmonije (OSF) je obljubljal zanimivo doživetje predvsem z vidika programske zasnovanosti, pa tudi zaradi osebne udeležbe glavnih akterjev, vrhunskega violinista Daishina Kashimota, prvega koncertnega mojstra Berlinskih filharmonikov, ter skladatelja Tošia Hosokave – avtorja glasbe, ki jo je z orkestrom izvedel Kashimoto (kot lahko vidimo na tem mestu in kot je bilo natisnjeno tudi v koncertnem listu, se je Slovenska filharmonija skladateljevo ime zanimivo odločila ponašiti, violinistovega pa ne, sicer bi ga bili zapisali kot Dajšin Kašimoto).
Verjetno zbolelega koncertnega mojstra Mirana Kolbla je nadomestila namestnica Monika Ivančev in koncert se je lahko začel z Okeanidami, simfonično pesnitvijo Jeana Sibeliusa. Izzvenela je uspešna, slikovita in z lepo igro pihal zaznamovana izvedba te že od samega začetka toplo sprejete, a zanimivo redkeje izvajane in snemane skladbe (če jo primerjamo denimo s Finlandio ali Labodom iz Tuonele). Dirigent Tito Ceccherini je znal poiskati primeren balans med bogatim zvokom na eni in izčiščeno ter dovolj eksaktno orkestrsko igro na drugi strani.
V Molitvi, petdelnem violinskem koncertu omenjenega japonskega skladatelja Hosokave, se zdaj gostejše, zdaj transparentnejše zvočne zavese prepletajo s solo igro violine, tokrat v rokah izjemnega Kashimota, pri katerem ima vsak, še najmanjši gib loka svoj namen in ki v še tako zahtevnem solističnem partu – ki ga ta koncert seveda ima – niti ene same dobe ne prepusti naključju. Kakšnega tonalno-melodičnega temelja ali središča, ki bi se ga morda želel ali mogel oprijeti poslušalec, tu ni, je pa skladba gotovo vizionarska v svojem pristopu do glasbenega materiala in zvočnosti, ki jih je mogoče doseči in izraziti s sodobnim simfoničnim orkestrom v vsej njegovi razsežnosti ter barvitosti. Tako solist kot skladatelj sta po izvedbi požela simpatijo in odobravanje občinstva, zanimivo pa nam Kashimoto ni naklonil solističnega dodatka. Lahko bi rekli na žalost, saj bi ga bilo brez sence dvoma v Gallusovi dvorani vsaj nekaj minut čarobno poslušati povsem brez spremljave.
Tematika večera in/ali noči je v skladbi Keper v somraku precej očitna. Gre za delo dobro znanega japonskega skladatelja Toruja Takemicuja, ki je, čeprav zdaj pokojni že skoraj trideset let, Japonsko takorekoč lastnoročno postavil na zemljevid pozornosti vrednih kompozicijskih imen zahodne tradicije klasične glasbe; pri delu so ga najbolj navdihovali Debussy, Messiaen, Cage in Morton Feldman. Manj neposredno gre v glasbi zaznati dobro znano poševno keprovo vezavo; to je pač ideja, ki jo je mnogo težje ujeti v glasbeni zapis (morda bi šlo na primer z uporabo paralelnih intervalov) in ravno tako težko ujeti v poslušalsko domišljijo. Kljub temu je skladba učinkovita, v znatni meri zaradi kolorita, s katerim jo bogatijo tolkala, dve harfi, čelesta in klavir (vsi s hkratnimi parti).
Tematiko »morske uokvirjenosti« koncerta je v tri simfonične skice, preprosto in učinkovito naslovljene Morje, naposled sklenil Claude Debussy. Izvedba se po uspešnosti in potencialu za navdušenje ni izenačila s Hardingovo izpred let, a ji tudi nismo imeli nič znatnega očitati. Še posebej v prvem stavku in njegovem impresivnem vrhuncu, pa tudi v tretjem stavku, je prš razpenjenih valov večkrat uspešno »poškropil« avditorij. Debussyjeve skladbe se je res težko naveličati in v solidni izvedbi jo je bilo vsekakor v užitek ponovno poslušati.
