v abonmaju Kromatika 4
Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 13. februar 2025
violinist Luka Faulisi
Februarski abonmajski koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je obljubljal barvit, tokrat izključno francoski spored – štiri slogovno in programsko raznovrstna dela treh skladateljev. Ob dirigentu Liu Kuokmanu so se orkestru pridružili še solista Luka Faulisi na violini in Tomaž Sevšek na orglah ter koncertni mojster Sreten Krstić, ki sem ga na tem stolu videl prvič. Na spletni strani orkestra med člani ni naveden, tako da je šlo verjetno za vskok namesto Jerice Kozole (Andrei Provotorov je bil prisoten), ali pa morda za gostovanje; beograjski violinist je namreč prekaljen glasbenik z dolgoletno kariero koncertnega mojstra pri Münchenskih filharmonikih in Zagrebških solistih. Omeniti je treba še razveseljivo dejstvo, da je bil tokratni koncert uradno razprodan (čeprav je nekaj sedežev v dvorani seveda kljub temu samevalo); nekoliko je k temu zagotovo prispevala tudi številčna udeležba srednješolske mladine, ki je glede na koledarsko bližino slovenskega kulturnega praznika verjetno prišla poslušat glasbeni kulturni dan.
Za znameniti Bolero, večno priljubljeno repetitivno simfonično študijo Mauricea Ravela, sta bila dva mala bobna kot tradicionalno umeščena v sredino orkestra. Skladbe pač ni treba posebej predstavljati; med zanimivejšimi soli smo slišali tenorski in za njim sopranski saksofon, dva piccola in čelesto ter pozavno, ki pa se ji nastop ni prav posrečil. Splošna dinamična gradacija je bila sorazmerno hitra, morda prehitra in je pomenila tudi nekoliko pospešen tempo, skoraj kot da bi si dirigent (in glasbeniki?) želel, da bi bilo skladbe čim prej konec. Tako je delo dinamičen in dramatičen melodično-ritmični višek doživelo že kaki dve minuti pred koncem. No, navdušenje publike je bilo po pričakovanjih znatno, če že ne v celoti upravičeno.
Z naslednjo skladbo bi morali ostati pri Ravelu, pa je Simfornični orkester RTV poskrbel za zmedo, saj je bil v koncertnem listu natisnjeno zaporedje skladb očitno napačno, zato sta sledila Ernest Chausson in njegova Poema za violino in orkester, op. 25. Solistični položaj je na odru zavzel italijansko-srbsko-francoski violinist Luka Faulisi. Chaussonova kompozicija se je začela z intonančnimi težavami v prvih taktih, Faulisi pa se je nemudoma izkazal kot zelo agilen in »mobilen« solist: s svojo violino diha, se pozibava, gibanju loka sledi domala s celim telesom. S tonom (ki je, tako koncertni list, »že navdušil starejše kolege, kot sta violinist Pinchas Zukerman ali flavtist Emmanuel Pahud«) je lepo izstopal iz izvajalskega korpusa, a bi Kuokman orkester v tuttih dinamično vseeno lahko bolj brzdal. Poema se je skozi čas sicer uspešno uveljavila kot en od temeljnih kamnov solističnega violinskega repertoarja, ni pa posebej virtuozna in raznolika, saj solistu ne omogoča »pirotehnike«, zato je v njenih izvedbah dobrodošlo doseči in odigrati »tisto nekaj več«, kar je tokrat izostalo.
K Ravelu smo se tako vrnili naknadno. V tristavčni koncertni rapsodiji za violino in orkester Tzigane se je lahko Faulisi že v dolgem solo uvodu razigral bolj kot prej v celem Chaussonu – da o nadaljevanju dela sploh ne govorimo. Vsaj na ta večer se je zdelo, da mu tovrsten repertoar nedvomno prija precej bolj od bohotne lirike. Sledil je še prijeten dodatek, v katerem je violinista pri klavirju spremljal kar sam dirigent.
Koncertni večer je sklenila Simfonija št. 3 v c-molu, op. 78, »Z orglami« še tretjega francoskega skladatelja, Camilla Saint-Saënsa. Po navidez umirjenem uvodu sledi zelo razgiban prvi stavek z odmevi srednjeveškega motiva Dies irae v trobilih in z nič manj razgibanimi parti za pihala. Orgle v drugem stavku, ko jih v simfoniji prvič zaslišimo, nikakor nimajo solistične vloge, pač pa »barvajo« orkestralne harmonije in plemenitijo kolorit – le komu bi to uspelo lepše kot mojstru tega glasbila ter staremu znancu orgelskih manualov in pedala Gallusove dvorane, Tomažu Sevšku (nikoli ne bom pozabil njegove izjemne izvedbe Durufléjevega Scherza, op. 2 pred kakimi 10 leti). Po drugem stavku smo doživeli poskus množičnega aplavza, verjetno maslo uvodoma omenjenih srednješolcev, ki jih pri glasbeni umetnosti niso poučili, kako je s ploskanjem med stavki. Finale, sploh orgelski, je bil primerno bučen in grandiozen, zanimivo pa v primerjavi s preostankom simfonije slogovno zveni tako drugače in kontrastno, kot bi ga bil dopisal nek drug skladatelj – ali pa vsaj kot da bi ga Saint-Saëns dopisal pozneje in/ali po premisleku, kot nekakšen »afterthought«.
