Ta kolumna je sicer bistveno predolga, a zaradi tematske povezanosti sem presodil, da ne gre drugače. Se pa splača prebiti skozi njo (denimo postopoma v več delih), ker lahko spoznate precej imen, ki so krojila blues od 1950 do 1970 let in ki jih je moč videti tudi na filmskem traku.
Za lažjo orientacijo po širjavi raznolike krajine bluesa si običajno radi pomagamo z oženjem koncentracije na določena regionalno definirana okolja po eni strani, na primer govorimo o Mississippi bluesu, Texas bluesu, Swamp bluesu idr., in drugimi poenostavitvami. V osnovi lahko govorimo o dveh izhodiščnih kategorijah (zvrsteh) bluesa, ki se razlikujeta med seboj glede na temeljno značilnost okolja, v katerem je nastal. Z izrazom »country« blues se poistoveti izvajalce te glasbe iz ruralnih predelov ZDA, s terminom »urbani« blues pa njegov derivat, ki je nastal v »severnih« industrijskih središčih. Izključno akustičnim instrumentom, na katere so godli po podeželskih krčmah in domovih globokega juga, so v štiridesetih letih prejšnjega stoletja s preprostimi ojačevalci spremenili zvok v robustnejšo govorico, da je bila sploh slišana v hrupu velemestnega vrvenja na ulicah, v lokalnih klubih in na tržnicah. V tem smislu govorimo tudi o »akustičnem« in »električnem« bluesu. Blues ni bil več vezan na neka skrajno izolirana prizorišča znotraj lastnega doma ali sosedove verande ali juke jointe po prostranih ravnicah ameriškega juga, temveč se je preselil ven, na odprto sceno ter se podal v borbo za opaznost in slišnost. Vpitje in prevpitje ljudi, zavijanje avtomobilskih siren in zavor, so postali spremljevalni del avtentičnega zvoka tistega bluesa, ki je vzbrstel in se najbolj razcvetel v Chicagu v 1950 letih. Ob tem je zanimivo, da je bila ta govorica še najmanj izrazito drugačna v Detroitu. To je evidentno iz množice posnetkov John Lee Hookerja, ki jih je tam naredil med leti 1948 in 1953. On sicer ni človek za bende, ker ga je zaradi nepredvidjivosti težko spremljati – no pa tudi pretirane potrebe ni po tem, a ob njegovi kitari lahko slišimo tudi orglice, klavir in saksofone. Bolj značilen zvok mestnega bluesa pa je nastajal v Memphisu v prvi polovici 1950 let. Sam Phillips je v svojem SUN Recording studiu namreč posvečal precej skrbi tudi temu, da bi bila muzika iz njegovega studia prepoznavna že po samem zvoku. K temu je seveda precej prispevalo dejstvo, da so na snemanjih kolegov igrali pogosto isti muskontarji, ki so imeli seveda svojo osebno noto oz. prepoznavnost. Paradoksalno je, da je v Chicagu, ki velja za nekakšno prestolnico modernega povojnega bluesa, bila ta pot tranzicije iz podeželskega v tipično mestni blues najdaljša, a tudi najradikalnejša. To je opazno pri precejšnjem številu bluesmanov, ki so prišli iz Memphisa v Chicago. Najizraziteje je morda pri Howlin’ Wolfu, ki zveni na posnetkih iz Chicaga povsem drugače kot na svojih prejšnjih iz Memphisa, pa tudi povsem drugače od ostalih izpod okrilja založbe Chess. Čeprav sta oba z njegovim večnim rivalom na prestolu sodobnega bluesa Muddyem Watersom prišla iz juga, je njuna zgodba v marsičem drugačna.
Z nastankom rock ‘n’rolla se je povečalo zanimanje tudi za blues. Z razvojem in kulminacijo rocka pa se je stopnjevalo tudi seznanjanje z izvajalci bluesa na evropskih tleh. Posamičnim primerom nastopov ali preselitve v Evropo v 1950 letih so sledila organizirana gostovanja v začetku 1960 let. Dober vpogled v to, koga vse od bluesmanov je bilo takrat mogoče še slišati in kako je zvenel blues takrat, ponudi kolekcija DVD-jev s posnetki iz tistega časa, ki so nastali v sklopu American Folk Blues Festivala (AFBF). Nemška producenta Horst Lippmann in Fritz Rau (L + R) sta se namreč lotila organizacije koncertov – res pravih festivalov – pod to blagovno znamko v začetku 1960 let in pripeljala na odre izbranih evropskih (nemških) mest večino najboljših izvajalcev bluesa tistega časa. Z vmesno prekinitvijo (med 1972 do začetka 1980 let) sta to počela vse do sredine 1980 let, ko so se generacije dokončno zamenjale, starci večinoma pomrli, mladci pa se še učili in le počasi stopali v (pre)velike čevlje prednikov. Če so življenja vzornikov uničevali garanje in pomanjkanje ob nesebični pomoči alkohola v vseh možnih derivatih (moonshining), sodobnikom niso prizanesle droge, ki so vztrajno uničevale zdravje in talent mladih predvsem v mestih. Najboljši umirajo (pre)mladi, pa če gre za rockerje (Hendrix, Joplin, Morisson…) ali bluesmane (Lonnie Pitchford, Magic Sam, Little Walter pa Earl Hooker … in nenazadnje sodi v to kategorijo tudi Lurrie Bell s svojo tragično zgodbo). Sprenevedavo skrivanje flaš v papirnate vrečke ni pomagalo, borba z alkoholizmom je bila vnaprej zgubljena, kljub prohibiciji in navkljub postopnemu izboljševanju življenjskih razmer temnopoltih ljudi. To bedo in hkrati titansko moč nekaterih, da se zlu uprejo, je uspelo ujeti v kamero ravno ob nastopih nekaterih bluesmanov, najbolj pretresljiv je Son Housov pijanski izpad ob nastopu Howlin’ Wolfa na Newport Folk (in Blues) Festivalu.
Zaradi moči filmske kamere, da prikaže avtentičnost koncertnega okolja, ustvarjalca in njegovega nastopa ter stika in odziva ter obnašanja publike, v katerem se muzika odvija, sem se odločil tokrat za priporočilo ogleda video posnetkov. Videti glasbenika igrati v živo je namreč povsem drugačna izkušnja od tega, če ga slišiš le igrati na plošči. Gre za to, da ga vidiš v akciji, z vso gestikulacijo, mimiko in interakcijo s člani benda, s publiko. Gre za ujeti trenutek življenja človeka, kot da bi bil tam z njim, kot da igra tebi. V tem je neprecenljiva vrednost teh posnetkov, še posebej zato, ker so video in audio posnetki narejeni zelo kvalitetno. Čeprav je bilo precej teh (le zvočnih) posnetkov prej izdano na (vinilnih) ploščah, pa so video zapisi par desetletij ostali v arhivih nemške televizijske postaje SWF (Sud West Funk) do začetka tega tisočletja, ko so jih na DVD-jih izdali pri Reelin’ In the years in so tako postali dostopni najširšemu krogu ljubiteljev bluesa. Izdanih je bilo pet DVD-jev (s ponesrečenim oštevilčenjem posameznih nosilcev – zato prilagam slike naslovnic za ponazoritev).
Prvi trije DVD-ji, pod skupnim naslovom The American Folk Blues Festival 1962 – 1966 (oz. tretji od 1962 do 1969) so zagledali luč sveta leta 2003. Ob tem je pač treba povedati, da so posnetki do leta 1967 nastali v TV studiu brez publike, v nekem umetno poustvarjenem blues miljeju (imitaciji verande ali lokala, katerega polnijo osebe oz. nastopajoči iz gostovanja) in brez prisotnosti publike. Leta 2007 so izdali četrti DVD z naslovom The American Folk-Blues Festival / The British Tours 1963 – 1966. Leta 2008 pa je bil iz zapuščine Lippmanna in Raua izdan še peti DVD Legends of The American Folk Blues Festivals, Vol. 3, ki vsebuje tri različne video posnetke med 1967 in 1969. Pri izboru nastopajočih glasbenikov na prvih DVD-jih je treba omeniti izdatno pomoč Willieja Dixona, pri slednjem pa tudi Chrisa Strachwitza, producenta in lastnika Arhoolie Records.
In koga lahko vidimo »in person«, v živo ter zakaj videti prav to, čeprav to večinoma niso niti njihovi prvi, niti zadnji posnetki, a le redki ne sodijo med najboljše posnetke teh glasbenikov?
Na prvem DVD-ju The American Folk Blues Festival 1962 – 1966 nastopijo T-Bone Walker, (Peter Chapman aka) Memphis Slim, tandem Sonny Terry & Brownie McGhee, odlični levoroki (tako kot Albert King pa Hendrix) kitarist Otis Rush, meni izredno ljub Lonnie Johnson (ki ga Sonny Boy Williamson napove, da »poje blues z dušo – DUŠO!« / Blues with a soul!), spoznamo pevko Sippie Wallace. Sledijo odlični nastopi iz leta 1965: John Lee Hooker – kot ga imam najraje, solo, akustičen country blues komad Hobo Blues; izjemni pianist Eddie Boyd s svojim »hit« komadom Five long years ob subtilni spremljavi Buddy Guya; Juniorja Wellsa spremlja Otis Rush. Smetana Chicago bluesa na enem mestu, ki jo je izbral in (kot njihov asistent organizatorjem) priporočil basist Willie Dixon, nekakšna duša in vezivni člen za glavnino bluesmanov, ki so snemali za brate Chess. Večinoma jih spremlja ritem sekcija sestavljena iz basista Jacka Myersa in bobnarja Freda Bellowa. Big Joe Williams, ta arhetipski blues vandravec, s svojo 9-strunsko kitaro dokaže, da se blues v zadnjih treh desetletjih (odkar ga igra) ni prav nič spremenil. Iz leta 1965 je tudi posnetek izjemnega Freda McDowella; ko ga vidiš in slišiš (tokrat v obleki z belo srajco in metuljčkom okoli vratu – za razliko od podobe iz dokumentarca The Blues Maker, posnetega v domačem okolju), postane jasno, zakaj ga prištevam med svoje najljubše bluesmene in najboljšega slide kitarista sploh. In zakaj je s svojim hipnotičnim načinom igranja tako navdušil Rollinge, ko so ga slišali igrati You Got To Move.
Seznam nastopajočih na teh turnejah se bere kot »kdo je kdo« v bluesu tistega časa. Basist Willie Dixon se nam predstavi tudi kot kitarist, čeprav mene osebno najbolj očara njegov glas … in to kakšen glas (v ušesih imam njegov duet s Koko Taylor v komadu Insane Asylum). Stari virtuoz na orglicah Sonny Boy Williamson je mojster ceremonije in starosta okrog katerega se zvrstijo vsi od nadebudnega kitarista Matta Guitar Murphyja, mojega »naj« pianista Otisa Spanna pa seveda Muddyja Watersa, ki tokrat samo poje … o urokih kot delu arzenala tistega, po čemer je zaslovel. Kak jam za konec! Tonski čarodej Eddie Kramer je poskrbel, da je zvok odličen, slika pa v ponos nemškim snemalcem (ki so nastope posneli na filmski trak za predvajanje v polurnih televizijskih predstavitvah na Sud West Funku in Nord West Funku v produkciji Joachima E. Berendta in Horsta Lippmanna). Kot da to ne bi bilo dovolj, je dodan še posnetek kitarskih ekshibicij Earla Hookerja iz leta 1969, le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo. Veljal je za enega najboljših kitaristov na sceni, a tudi enega najmanj zanesljivih za razne dogovore, zato ni prav veliko zares dobrih plošč z njegovim briljantnim igranjem. Mimogrede – bil je bratranec Johna Leeja Hookerja. Ker smo vsi mi premladi, da bi lahko sami v živo videli vse te mojstre na delu, lahko rečem le to – kupite te DVD-je in uživajte!
Sam sem sicer preveč sistematičen človek, da bi lahko služil za kriterij povprečnemu gledalcu-poslušalcu, a mene moti, da niso posnetki razvrščeni kronološko. OK, morda zato zgleda zadeva privlačnejša, bolj raznolika, morda je to z vidika prodaje vseh izvajalcev »smart«, saj sicer kakšnih posnetkov ne bi mogli tako uspešno prodajati, kot tiste z najbolj razvpitimi imeni. Čeprav spremljajoči »bookleti« s kvalitetnimi teksti to nadoknadijo tako, da ob natančem sledenju posnetkom in miselnim preskokom v času povežeš stvari, se bojim, da je malo takšnih natančnih sledilcev, ki bi namenili toliko časa in pozornosti takšnega pristopa, kot so ga izbrali pri Reelin’ In The Years.
Drugi DVD iz trilogije The American Folk Blues Festival 1962 – 1966 postreže z redkim posnetkom enega najbolj produktivnih bluesmanov iz povojnega obdobja Lightnina Hopkinsa, ki je moral premagati svoj znani strah pred letenjem, da so ga spravili na to turnejo. Ampak, organizatorji so res naredili vse za to, da so se ti izjemni umetniki počutili v Evropi (enkrat za spremembo) kot kralji, denimo John Lee Hooker leta 1962 ni mogel verjeti, da hodijo po rdečih preprogah in da so nastanjeni v najboljših hotelih. Prav ganljivo je tudi videti, s kakim medsebojnim spoštovanjem ti veliki glasbeniki napovedujejo nastope svojih kolegov. Big Joe Williams napove, da bo Willie Dixon zapel komad Sittin’ And Cryin’ The Blues, ki ga poznam tudi v drugi izvedbi; najboljša je pa verjetno verzija Buddyja Guya, ki je bil že takrat zakon.
Ta DVD bi imel že samo zaradi (leta 1964 narejenih) posnetkov Howlin’ Wolfa in njegovega mladega virtuoza na kitari Huberta Sumlina. Ta orjak se je z leti prebil na sam tron mojih najljubših, še posebej zato, ker je bil eden izjemno redkih glasbenikov, ki je vedel kaj hoče in – tudi, ter zlasti – kako se tej reči streže. Kot človek je bil izjemno deloven, organiziran, resen in odgovoren v odnosu do ljudi – glasbenikov, družine, publike. Rad se je pohvalil, da je bil edini (muskontar), ki (z juga) v Chicago ni prišel reven, temveč (že) s svojim avtom in prihranki … zato so ga spoštovali in se ga nekateri tudi bali, ker je imel pri sebi vedno nabito pištolo, če bi se slučajno kdo hotel z njim »zajebavat« ali ga oropat. Za nastop v ameriškem TV showu Shindig so Rolling Stonesi leta 1965 postavili pogoj, da bodo igrali le, če bo nastopil na istem odru tudi Howlin’ Wolf. In je! In če ne prej, so od takrat dalje zanj slišali vsi. Ta ponosni človek bi »zabil v zemljo« nespoštljivega TV gostitelja ob tem, kar se je zgodilo Otisu Taylorju pri nas, ko se je TV gostitelj zazrl v njegove bele športne nogavice in izustil, da nosijo pri nas take »Bosanci«. Te nekulturne opazke – in ne duhovičenja! – nikakor ne morem pozabiti. Gre namreč za ljudi, gre za umetnike, gre za spoštovanje, gre za vprašanje kulture in vzgoje. Za cel žur pa so na odru v studiu leta 1964 poskrbeli vsi nastopajoči leta 1965 : John Lee Hooker, Shakey Horton, J.B. Lenoir, Doctor Ross, Buddy Guy, Jimmy Lee in Fred Bellow. Za nameček je na tem DVD-ju dodan še izjemni Magic Sam (Sam McGhee), ki igra na kitaro Earla Hookerja. Kak talent in kakšna škoda, da je tudi on prav kmalu potem umrl. Sredi 1950 let so se namreč v Chicagu pojavili trije mladi izjemni električni kitaristi, med katerimi se nisi mogel odločiti, kateri je bolj nadarjen. Magic Sam, Otis Rush in Buddy Guy … le še Buddy je tu!
Kaj izstopa na tretjem DVD-ju The American Folk Blues Festival 1962 – 1969? Napačno vprašanje! Če še nisem rekel, za tiste, ki ne poznajo prav dobro malo starejše muske, so posnetki na teh DVD-jih idealna priložnost za srečanje z najboljšimi iz prejšnjih generacij, ki so bili na sceni v 1960 letih. Na žalost nikoli preseženo in hvalabogu odlično dokumentirano. Težkokategornica Big Mama Thornton navduši z izvedbo svojega hita Hound Dog. Istega leta 1965 je navdušil mladi Buddy Guy. Največji še živeči bluesman je bil takrat, v 1960 letih, na višku, njegova kitarska briljanca in izvirnost sta bili navdih najboljšim sodobnikom. Čeprav ga je v tistih letih mladi Hendrix z odprtimi usti poslušal tik pod odrom in se učil od občudovanega in na vseh mogočih snemanjih zaželenega genija, sta ga brata Chess dolga leta zatirala in angažirala le za priložnostno spremljavo drugim njihovim imenom. Sledili so le redki singli in tudi njegov prvi album je bil sestavljen iz njih. Ko je reven kot cerkvena miš desetletje prej prišel iz rodne Louisiane, ga je v Chicagu vzel pod svojo perut Muddy, a to ni pomagalo kaj dosti več od tega, da vsaj lačen ni bil več in da je imel vedno kje za prespati. Toliko o opevanih bratih Chess in zatiranju, namesto doslednemu spodbujanju talentiranih glasbenikov. Zakaj hudiča se mora človek iz prvovrstnega bluesmana preleviti v nekoga, ki se vedno bolj spogleduje z rockom, da postane svetovno slaven? Buddyja imam strahovito rad, a obžalujem, da so postali njegovi nastopi vedno krajši in vedno bolj le ekshibicija njegove tehnične briljance, ko je kot za šalo pokazal, da je on lahko v isti osebi Hooker, Hendrix ali Clapton – zaigral je lahko kogar koli, včasih se je celo zdelo, da skoraj bolje od originala samega. Postal je (zasluženo) superzvezdnik in na teh posnetkih je videti in slišati zakaj.
Dr. (Isaiah) Ross je bil eden najboljših one-man-bandov, ki so igrali na kitaro, orglice in bobne hkrati ter celo peli. Nima prav veliko plošč in posnetkov, a zasluženo slavo zaradi talenta. Nobenemu novincu med glasbenimi navdušenci ne priporočam, da začne z najboljšimi, ker so preprosto preveč »hudi«. To ni neka izi muzika, neko »bluzenje« (o, kako sovražim izraz »bluziti«), neka muzika za veselico ali pozibavanje, ko se soočite s Sonom Houseom, Bukkom Whitom ali Skipom Jamesom. Vsi trije so na teh posnetkih v vrhunski formi in kako lepo se bleščita National steel kitari z resonatorjem Bukki Whitu in Son Housu, kak specifičen kovinski zvok izvabita ta dva mojstra bottle-necka (no, bodimo precizni, kovinska naprstnika sta, ne vrat steklenice). Dvajset let po tistem, ko je nazadnje snemal in gnil v zaporu v Parchmanu, Bukka s svojim raskavim, robustnim glasom in ritmičnim igranjem osupne. A še bolj me vedno zadane Son House, s katerim je bila podobna zgodba. Ko so že vsi mislili, da teh ljudi sploh ni več med živimi, so jih bluesovski zanesenjaki odkrili žive in zdrave, nekateri sicer sploh niso več imeli niti svoje lastne kitare, a igrati so znali še vedno prekleto dobro. Son House je bil obdelovalec zemlje in traktorist, ko so ga v času blues revivala ponovno odkrili, jaz pa sem kar nekaj let iskal in končno tudi prišel do njegove legendarne plošče Father Of The Delta Blues. Naslov plošče je bil zgovoren in je nakazoval na dejstvo, da sta se prav od njega učila slavni Robert Johnson in Muddy Waters. Da bo užitek ob poslušanju takšnih velemojstrov res maksimalen, priporočam predhodno poslušanje česa manj zahtevnega, da boste pripravljeni na najboljše. Za rariteto veljata posnetka z orgličarjem Littlom Walterjem (Jacobsom), ki igra na enem posnetku s podcenjenim, a izjemno dobrim kitaristom Hound Dog Taylorjem, na drugem pa s takrat še mlado in hudo dobro pevko Koko Taylor na komadu Wang Dang Doodle, ki ga je Willie Dixon napisal prav zanjo.
Tudi na tem DVD-ju so bonus komadi in tudi tukaj navduši Earl Hooker. Posnetka iz leta 1968 pokažeta, da je bil Muddy Waters odličen slide kitarist ter domiseln in prepričljiv showman, ki je vedno razvnel še tako hladno publiko, kot je bila sprva ta nemška, saj so sedeli v dvorani mrtvo hladni kot na kakšnem koncertu t. i. klasične glasbe. Potem pa potres, ko je začel učinkovati njegov »mojo« in ko je v odlični spremljevalni zasedbi zablestel mladi Paul Osher s svojimi orglicami.
Vsestranski nemški ljubitelj jazza in bluesa Joachim Ernst Berendt ima zasluge za lansiranje temeljne ideje o popularizaciji bluesa v Nemčiji, saj je kmalu po povratku iz ZDA na začetku 1960 let navdušil Horsta Lippmanna in Fritza Raua za izvedbo ambicioznega projekta, da bi pripeljali v Evropo blues glasbenike, za katere se je na lastne oči in ušesa prepričal, da še živijo in da blues še zdaleč ni izumrl, kot je bil večinsko prevladujoč vtis v Evropi. Leta 1962 se je tako začela prva turneja teh umetnikov v organizaciji tandema, ki je zaslužen za realizacijo projekta American Folk Blues Festival. Na navdušen odziv ter še večji vpliv na glasbenike pa so naleteli v Veliki Britaniji med mladimi rockerji. V Evropi so lahko slišali in videli ter se navdihovali od najboljših temnopoltih izvajalcev tisti hip mladi nadobudneži, ki se jim je odprl cel nov svet. Keith Richards, John Mayall, Eric Clapton, Alexis Korner, Rollingi, Ten Years After, Rory Galagher pa kasneje Stevie Ray Vaughan v Ameriki in drugi, so začeli izvajati to čudovito glasbo in jo širiti po celem svetu. Kasneje je val navdušenja pljusnil še v Francijo (številne imenitne plošče bluesa (ter jazza) je tako najti na Black & Blue Records). Ti DVD-ji imajo izjemen pomen zato, ker predstavijo tiste izvorne glasbenike, ki so dejansko neposredno vplivali na generacijo še danes živečih ustvarjalcev bluesa, ki je takrat šele stopila na pot ustvarjanja glasbe. Za spoznavanje z bluesom so namreč ti avtentični črnski izvajalci tudi bolj primerni kot njihovi predhodniki iz generacije ali dveh pred njimi in ki so bili pionirji bluesa pred enim stoletjem. Njihov stil (iz zlate dobe t. i. »race« records) je mnogo bolj arhaičen, strukturno in zvočno bolj tuj ušesom sodobnega poslušalca. Zato priporočam kot primernejšo postopno pot iz sedanjosti v daljno zgodovino – brez poskusov iskanja bližnjic in preskakovanja časovnih blokov. In pri tem so nam v veliko pomoč kot vmesna stopnička ravno ti izvajalci s teh posnetkov, ki jih opisujem v tem članku. Vsi veliki iz prvega obdobja bluesa nas bodo počakali, da se bomo laže soočili z njimi in njihovim bluesom (nebrušeni diamanti!).
The American Folk-Blues Festival / The British Tours 1963 – 1966 iz leta 2007 nam na četrtem delu iz te serije na DVD-ju predstavi posnetke z gostovanja po angleških mestih. Ob že dosedaj predstavljenih glasbenikih naj izpostavim pevki Sugar Pie DeSanto in izjemno Sister Rosetto Tharpe, ki ni bila nič več »sestra« ob izvajanju svojih posvetnih pesmi. Po svoje preseneča, da ni vključenih več posnetkov, a po drugi strani so Angleži bili deležni teh nekaj koncertov bolj – kot ne – po srečnem naključju, ker so bili ti glasbeniki pač že v Nemčiji. Kljub temu, da so prvi bluesmani na evropske odre stopili v 1950 letih prav na Otoku, je zaradi histerične beatlemanije in rockovske idolatrije v 1960 letih zanimanje za blues na Otoku bilo sprva manjše kot v Nemčiji. Prvi je prišel Josh White leta 1950, pa spet naslednje leto, ko je zablestel tudi Big Bill Broonzy. Leta 1952 so Angleži lahko slišali Lonnieja Johnsona, začela sta prihajati Sonny Terry in Brownie McGhee, tudi Josh White se jim je prikupil, ker so ga lahko slišali v živo spet leta 1956. Dve leti pozneje je prišel Muddy Waters s pianistom Otisom Spannom, leta 1959 Champion Jack Dupree ter 1960 Memphis Slim, ki sta oba kar ostala tukaj. Preseneča me, da ni nikjer posnetka skladbe Help me orgličarja Sonny Boy Williamsona, saj je ta komad postal eden največkrat izvajanih med angleškimi (za blues vnetimi) rockerji; še posebej priporočam kakšno koncertno verzijo od Ten Years After. Obžalujem tudi, da med (bolje) predstavljenimi na teh DVD-jih nista izjemna Robert Pete Williams in J. B. Lenoir. Še posebej zato, ker je slednji prav za založbo L+R Records posnel dve izjemni plošči, ki jih glede na (politično angažirano) vsebino v Ameriki takrat prav gotovo nikoli ne bi mogel.
Dodatni dve uri in pol video posnetkov je zbranih na DVD-ju iz treh videov pod naslovom Legends of The American Folk Blues Festivals, Vol. 3. Na prvih dveh videih s tega petega DVD-ja je več posnetkov priljubljenega T-Bone Walkerja, ki velja za enega pionirjev električne blues kitare, pa Eddieja Taylorja, udarne Koko Taylor in Little Walterja ter drugih zvezd, ki so bile na turnejah leta 1967 in 1968. Posebej zanimiv na tem DVD-ju je tretji video s posnetki iz leta 1969, ko so bili vključeni bluesmani, ki so snemali za Chrisa Strachwitza in njegovo vplivno založbo Arhoolie Records. S Chrisom in njegovo založbo sem stopil v neposreden stik konec sedemdesetih let, ko sem intenzivno predstavljal blues na radijskih valovih Radia Študent in Radia Slovenija. Tako je slovensko občinstvo lahko s plošč njegove založbe spoznalo marsikaterega glasbenika, ki nastopi tudi na teh posnetkih. Juke Boy Bonner, John Jackson, Earl Hooker, pianist Alex Moore in kralj zydeca Clifton Chennier s harmoniko ob spremljavi brata Clevelanda na pralni »deski« (washboard) so tisti, ki jih vidimo in slišimo tukaj. Sicer pa je bilo pod njegovim okriljem v 1960 letih precejšnje število izjemnih blues glasbenikov, za katerih promocijo je naredil veliko dobrega, tako kot za nas, ljubitelje bluesa. Fred McDowell, Lightnin’ Hopkins, Big Joe Williams, Mance Lipscomb, Big Mama Thornton, Bukka White in Clifton Chennier so od začetka 1960 let naprej naredili najboljše posnetke ravno v času sodelovanja z njim. Chris Strachwitz je bil rojen leta 1931 in je zaradi židovskega porekla emigriral v Ameriko.
V dneh, ko se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne, naj zaključek te kolumne služi kot poziv k medčloveški strpnosti in veri v »zdravilno« moč glasbe oz. umetnosti in kulture, ki zmore s svojim univerzalnim poslanstvom vere v lepo in dobro premagati tudi dovčerajšnje zagrizene sovražnike. Poslovna partnerja Lippmann in Rau sta začela sodelovati sredi 1950 let, ko ju je združil skupni interes in ljubezen do glasbe deset let po koncu druge svetovne vojne. Kot najstnika sta jo preživela na nasprotnih bregovih sovraštva, kjer je bil mlad židovski fant Horst Lippmann kot preganjana žival obsojen na stalno skrivanje, da ne bi končal v krematoriju kakega koncentracijskega taborišča, kjer so nacistični fanatiki skurili miljone nedolžnih žrtev nearijskega porekla. Kot stekli psi so jih po nemških mestih preganjali in lovili tudi člani hitlerjanskega podmladka. Eden takih je bil Fritz Rau, s člansko izkaznico Hitlerjugenda, čigar stric je bil zadrt SS-ovec. … Otroci in mladina so vedno največja žrtev zablod starejših! Ob nenehnih neuspešnih poskusih sprave med bivšimi sovražniki pri nas se zato ob tej navdihujoči zgodbi o »L + R« (ob poslušanju) sprašujem, zakaj zmorejo premagati medsebojne razlike in bivše sovraštvo mnogi drugi, le nam Slovencem to nikakor ne uspe?
