Ljubljanski jazz festival je že precej dolgo časa le še eden od mnogih festivalov jazza, svojčas pa je bil eden prvih tovrstnih festivalov v Evropi in ne ravno nepomemben. Organizatorji se ne pozabijo pohvaliti s tem, da gre za enega najstarejših festivalov z neprekinjenim stažem, a je ta v svoji zgodovini doživljal vzpone in padce. Zanimivo in poučno je pogledati v čas njegovega nastanka in prva desetletja obstoja, da lažje razumemo, zakaj tudi danes ne velja za enega najboljših, za pošteno oceno vrednosti in pomena tega našega najstarejšega festivala pa je treba pogledati še malo bolj nazaj v zgodovino, da vidimo, kaj ga je omogočilo in poganjalo ob nastanku (in to je v prvi vrsti entuziazem), ter tudi, kaj ga je zaviralo pri razvoju. Festival se je namreč vseskozi soočal tako z objektivnimi kot s subjektivnimi težavami, ki jih je imel s financiranjem in s selektorji, obojih pa nikoli ni uspel v celoti zadovoljivo rešiti. V upanju, da bi kdo od odločevalcev to prebral in upošteval pri iskanju dolgoročnih rešitev za obstoj in kvalitativni napredek same prireditve, se bom temu posvetil v nadaljevanju.
Med brskanjem za podatki o nastopu kakega tujega jazz glasbenika pri nas v 1950 letih me je presenetilo, da je takrat pri nas nastopil tudi klarinetist Tony Scott, ki se je vedno močno spogledoval z eksotičnimi muzikami in velja za enega pionirjev tovrstnih glasbenih prepletanj. Pri nas, v Ljubljani, je nastopil s triom pianista Horsta Jankowskega že 10. maja 1957, kar je tudi zapisano na CD izdaji z naslovom In Concert. Tudi če bi bil na njem samo komad Blues For Charlie, bi zadoščalo za trajen spomin.
S povsem navdušujočo zgodbo se srečamo na zadnji dan marca 1959 v Ljubljani, ko je šlo vse narobe, kar lahko gre narobe, t. j. večurna zamuda letala zaradi megle v Zagrebu in tudi nekaj instrumentov se je izgubilo na letališčih, končalo pa se je z nepozabnim dogodkom, ki je osrečil štiri tisoč ljudi. Ti so potrpežljivo čakali pod kupolo hale A Gospodarskega razstavišča na začetek koncerta, napovedanega ob osmih zvečer, ko iz Pariza sploh še ni poletelo letalo z legendarnim Louisom Armstrongom. Ko so Satchmo in njegovi fantje naposled le pripotovali »za železno zaveso« ter dobri dve uri osrečevali publiko in sebe, je bilo vse pozabljeno, saj so poskrbeli za nepozabno doživetje, ki si ga danes težko predstavljamo, kot tudi, kakšni veliki in srčni ljudje so nekateri glasbeniki. Ne poznam sicer repertoarja iz tiste »polnočnice«, a zadovoljen bi zapustil ta svet, če bi mi Satchmo ob odhodu zaigral St. James Infirmary.
Tudi legendarni The Modern Jazz Quartet je nastopilv Ljubljani. Posnetek tega koncerta, ki se je zgodil 27. maja 1960, je bil izdan pod naslovom Dedicated To Connie na Atlantic Records, člani kvarteta pa so ga sami ocenjevali za enega svojih najboljših nastopov sploh. Sam sicer ne mislim tako in v sam vrh postavljam njihov dvojni album The Last Concert. K temu je prav gotovo veliko pripomoglo vzdušje in publika, ki je bila pri nas res hvaležna in navdušujoča. Morda je posledica tega, da v letih po drugi svetovni vojni ni bilo ravno na pretek izjemnih dogodkov in smo bili posledično toliko bolj vzhičeni. A vendarle: navkljub nezaželenosti s strani vladajoče nomenklature (ali morda prav zato toliko bolj), se je jazz pri nas igral in tudi poslušali so ga, od časa do časa so ljudje lahko kupili kakšno originalno jazz ploščo kar v Ljubljani. Ugotovimo torej lahko, da so nekateri tuji jazzisti že nastopili pri nas še pred prvim jugoslovanskim jazz festivalom na Bledu med 15. in 18. septembrom 1960, ki je bil sprva namenjen predstavitvi tovrstne glasbene ustvarjalnosti na domačih tleh.
Tu si je na mestu postaviti vprašanje : »Kdo pa so (bili) ti mladi fantje« …, ki so takrat korakali v novi čas in so imeli radi jazz, ga igrali in zaznamovali obdobje nastanka in začetnih let (današnjega ljubljanskega) jazz festivala. Iz Ribnice je na vrancu glasbene nadarjenosti prijezdil mlad partizan Bojan Adamič, a je bil petelin, ki je prezgodaj zakikirikal in so ga na »prevzgojo« poslali v Albanijo, da bi se tam malo »ohladil«. A seveda se ni, svoj glasbeni talent in veselje do življenja je kmalu pripeljal nazaj v domovino. Ljubil je življenje, glasbo in športne avtomobile, podpiral mlade upe in zaupal tudi vase. Ne bom našteval vseh, a v spomin se prikradejo imena Aleksander Skale, Jure Robežnik, Mojmir Sepe, Ati Sos, Urban Koder, Jože Privšek… Vsi so bili na tak ali drugačen način povezani z osrednjim radijskim plesnim orkestrom, ki je imel na repertoarju tudi nekaj jazzovskih skladb. Take orkestre so imele takrat vse osrednje radijske postaje po jugoslovanskih republiških prestolnicah in še kje. Festival se je pokazal kot prikladna priložnost za njihovo nastopanje in prikaz ustvarjalnosti, saj so v njih igrali talentirani instrumentalisti. V svojem repertoarju niso imeli le aranžmajev jazzovskih skladb tujih avtorjev, ampak tudi dela domačih skladateljev, in v obojih so nadarjeni posamezniki dobili priložnost za predstavitev kot solisti.
Brošura 30 let festivala jazza postreže z zelo natančnim popisom vseh nastopajočih in opisom prelomnih dogodkov v življenju te prireditve. A še bolj kot izpostavljanje kvantitativnih statističnih podatkov (vtis je, da so se organizatorjem ti zdeli pomembnejši kot vsebina oz. kvaliteta nastopajočih) nakaže težave te prireditve od samega začetka dalje, ki se jih da strniti v nekaj ključnih ugotovitev, ki ves čas hromijo to prireditev.
Težave s financiranjem prireditve so organizatorji skušali salomonsko reševati tako, da so neselektivno skušali ugoditi vsem, ne da bi omejili (vsakoletni) nastop na koncertnem podiju tistim, ki niso imeli pokazati nič novega. Ker je bilo zato domačih, jugoslovanskih, nastopajočih preveč in ker ti niso želeli konkurence tujih nastopajočih, je ime festivala Jugoslovanski jazz festival resnično odsevalo dejansko stanje. Programsko sta festival vodila kot selektorja Aleksander Skale in Mladen Mazur, ki jima sicer ne gre odrekati zagnanosti, a se jima lahko očita, da razen svojega okusa oziroma ozkega pogleda na to, kaj jazz je, nista zagotovila zastopanosti širše palete okusov. Še več, skozi vsa 1960 leta, ki jih je temeljito pretresel in zaznamoval t. i. novi / avantgardni / free jazz (ali kakorkoli ga že hočete poimenovati), v Ljubljani ni nastopil nihče od free jazzarjev, a tudi noben od redkih res dobrih še delujočih tujih big bandov, denimo Don Ellis ali Gil Evans. A da je absurd še večji, na ljubljanskem odru tudi skoraj ni bilo nikogar od najboljših iz stare garde jazzistov, čeprav so bili še na višku svojih moči – o njih, t. i. «Giants of the blues and funk tenor saksofon« (npr. Coleman Hawkins, Ben Webster …) bom napisal več v eni prihodnjih kolumen.
Sredi 1970 let je zato prišlo dejansko do generacijskega konflikta med novimi programskimi vodji in staro gardo, ki je obvladovala festival do takrat. Ta je kulminiral s protestom in odpovedjo sodelovanja Privškovega big banda zaradi nasprotovanja novima selektorjema, ki sta želela festival aktualizirati. Skratka, na eni strani krčevito oklepanje starega in nasprotovanje spremembam in novemu, na drugi pa radikalno izključevanje vsega starega. Spremljevalec in dodatni generator takšnega nezdravega vzdušja na Slovenskem je nepotizem, ki ga lahko zasledimo tudi na osrednjem radiu in televiziji in ne samo v gospodarstvu. V glasbenih redakcijah se je zagotavljalo službe popevkarjem in instrumentalistom iz orkestra, napovedovalci in napovedovalke pa so »rojevali« in zagotavljali svoje naslednike na teh delovnih mestih, novinarji pa službe partnerjem in ostalim sorodnikom, prijateljem in znancem obeh spolov itd. Zato pa imamo tako, kot imamo … zaprti krogi in izključevanje vseh drugih. To nas kot družbo duši in siromaši; tujina pa pri nas šolane, nadarjene, razgledane, s širokim znanjem oborožene mlade z veseljem vključi in angažira ter jim omogoči perspektivo, za katero jih oropata slovenska zavist in domačijskost. Najmlajši so danes obsojeni na prekariat, medtem ko drugi ostajajo nedotakljivi in nezamenljivi – ter kot taki največja ovira napredku in spremembam. Žalosten finale tranzicijskih upanj po korenitih spremembah na bolje.
Zato je bilo v Ljubljani v 1970 letih mnogo bolj pomembno prizorišče aktualnega koncertnega dogajanja v dvorani kina Union kot pa na odru Križank oziroma jazz festivala, ki ni več sledil najboljšemu, kar se je ustvarjalo v tistem trenutku. Povabiti Sama Riversa (1979 in 1991) ali Ornetta Colemana (2004) v Ljubljano desetletje ali več pozneje, pač ni več isto kot takrat, ko sta zaorala ledino s svojo inovativnostjo. Nekateri pa itak ne hodijo na koncerte zaradi muzike, temveč bolj zaradi druženja in pijuckanja v preddverju poletnih Križank … Tako, da je bilo za vsakogar nekaj malega, nič pa za tiste, ki bi takrat želeli v Ljubljani slišati Pharoaha Sandersa, ki nas je sicer v pozni starosti leta 2008 navdušil v Križankah, ali Alberta Aylerja, Noaha Howarda ali Mariona Browna. V okviru jazz festivala smo vendarle lahko slišali precej dobre muzike, pravim le, da bi jo lahko še precej več. Tudi tista pravljica o železni zavesi ni kriva za vse, saj so najtrdovratnejše meje in omejitve tiste v glavah ljudi, ki nimajo poguma in niso za njihovo premikanje pripravljeni ogroziti svojega lagodnega življenja.
Od leta 1962 dalje beležimo redne – bolj ali manj pogoste – nastope tujih jazz glasbenikov na naših odrih. Albert Mangelsdorff, Klaus Doldinger, Hans Koller pa Poljaki in Madžari (Aladár Pege), Svend Asmussen, The Modern Jazz Quartet, Buck Clayton, Randy Brecker, Wolfgang Dauner pa Mal Waldron so nastopili na Bledu. Najbrž je Mal Waldron že takrat slišal Sepetovo spevno Zemlja pleše, da je »par« taktov kmalu slišati tudi v njegovi izvedbi Jamaica Libre. Če mi je žal za kateri njegov nastop, je to tisti s triom leta 1966, ker njegovi kasnejši v drugačnem kontekstu niso prikazali vse pianistične briljance in zlasti subtilnosti mojega najljubšega čarodeja na 88 tipkah.
Od leta 1967 dalje so nastopajoče gostili na odru (takrat nove) Hale Tivoli, ki je za glasbene dogodke seveda neprimerno prizorišče, a Ljubljana ni imela primernejše dvorane za tovrstne koncerte do desetletje in pol kasneje zgrajenega Cankarjevega doma. Športna dvorana je bila spremenjena v koncertni oder, na katerem so nastopili violinist Jean Luc Ponty, The Golden Gate Quartet, Phil Woods, Benny Bailey (z Malom Waldronom na klavirju), Johnny Griffin, Lee Konitz, celo dva blues pianista, Memphis Slim leta 1968 in leto pozneje Eddie Boyd, Art Farmer, Maynard Fergusson. Saksofonist Nat Davis je bil solist z beograjskim big bandom, prišli so tudi prvi Japonci s pevko Kimiko Kasai. Naslednje leto 1970, ko se festival preseli v krasen ambient za take dogodke, na oder letnega gledališča Križanke, sledi Sadao Watanabe, da tako lahko spoznamo nekaj (premalo) japonskih ustvarjalcev jazza.
Znana imena svetovnega jazza so postajala stalnica na naših koncertnih odrih zlasti po selitvi jazz festivala z Bleda na podij ljubljanskih Križank. Sprva bolj »po kapljicah«, če so naši big bandi (bolj kot le za lastno promocijo in boljši rating) povabili medse kakega znanega tujega jazzista, ki je nastopil v eni ali dveh skladbah kot solist. A to pač ni bilo nič za nikogar, le orkester je dodal eno ime več na listo nastopajočih z njimi. Nimam namena naštevati vseh, a ne morem mimo nekaj res izjemnih nastopov tujih mojstrov pri nas. Med nastopi, ki so se odvili še preden sem začel na začetku 1970 let redno obiskovati jazzovske koncerte, moram omeniti vsaj dva, tri. Obžalovanja vredno je, da posnetki teh nastopov z redkimi izjemami niso dostopni na ploščah. Ena takšnih je Live At The Festival, plošča s slabo definiranim naslovom (ker v naslovu na CD-ju sploh ni navedeno, da je posneta v Ljubljani!), ki jo je izdala nemška založba ENJA Records in ki si zasluži omembo zaradi izjemnega posnetka The Creators kvinteta Bobbyja Hutchersona in Harolda Landa iz leta 1970. Tako dobro niso igrali na nobeni od svojih plošč iz tistega obdobja, pa sem vse preposlušal. Na isti plošči izstopa tudi duet basista Arilda Andersona in pevke Karin Krog, ki sta nam leta 1973 nakazala pestro skandinavsko jazzovsko sceno. Na odru ljubljanskih Križank je leta 1971 v družbi izjemnega saksofonista Budda Johnsona nastopil tudi odličen saksofonist Hal Singer, za katerega verjetno večina še slišala ni. Res škoda, da jih nisem mogel videti in slišati v živo, sem pa zato marsikoga drugega – nekateri so (vsaj mene) navdušili, drugi pa žal razočarali.
Mladi levi so s svojo fuzijo jazza in rocka navdušili tako leta 1970 kot dve leti pozneje. Ker s programskim dvojcem Aleksander Skale in Mladen Mazur iz Zagreba festival vsebinsko ni več sledil aktualnim trendom, so se od začetka 1970 let naprej za kako leto ali dve občasno vključili še nekateri mlajši, dokler niso obupali in komu drugemu prepustili upanja, da bi lahko kaj korenito spremenili. Sledila so leta iskanja nove identitete in prepoznavnosti, zlasti po selektorski roki. Domači big bandi so se začeli počasi poslavljati, nadomestile so jih nove manjše zasedbe talentiranih slovenskih glasbenikov, ki so igrali sodoben jazz. Izstopata gotovo saksofonist Tone Janša s svojim mednarodnim kvartetom, ki je tukaj večkrat nastopil in vedno navdušil (še zlasti imam v spominu nastop 13. junija 1975), ter Lado Jakša z zasedbo Sončna pot. Tako kot protežirani domači big bandi je bil prepogost abonent na našem odru tudi zagrebški vibrafonist Boško Petrović, zato pa nismo slišali kakšnega drugega odličnega vibrafonista, Johnny Lytle ali Khan Jamal sta recimo že dva taka.
Od leta 1984 dalje je organizacijo jazz festivala prevzel Cankarjev dom, na odru katerega smo leta 2017 končno dočakali tudi odličen nastop saksofonista Archieja Sheppa s programom Tribute To Coltrane, česar za njegove prejšnje nastope ravno ne bi mogli reči.Ko zdaj pred letošnjim že 66. praznikom jazza listam brošuro o prvih treh desetletjih te prireditve, se v mojem spominu obudi nekaj izjemno dobrih nastopov. Leta 1974 me je navdušila zasedba Hans Koller Free Sound, v kateri je briljiral poljski violinist Zbigniew Seifert – Zbiggy, imenovan »Coltrane na violini«, ki je žal tudi med mnogo prezgodaj preminulimi. Istega leta je navdušil izjemen madžarski basist Aladár Pege. Ni me presenetilo, da je po smrti Charlesa Mingusa njegova vdova podarila Mingusov kontrabas prav Pegeju. Še preden je postal saksofonist David S. Ware veliko ime, smo ga lahko slišali v Ljubljani v zasedbi Cecil Taylor Unit leta 1976. Saksofonist Zbigniew Namyslowsky je navdušil naslednje leto, prav tako Sam Rivers s triom. Od njegovega nastopa pri nas leta 1979 sem postal posebej pozoren na bobnarja Beaverja Harrisa.
Leto 1980 so zaznamovali nastopi treh izjemnih saksofonistov. Multiinstrumentalist Yusef Lateef je eden najpomembnejših jazz glasbenikov druge polovice prejšnjega stoletja, a napovedovalcu, ki naj bi celo nekaj vedel o jazzu, se je zdelo potrebno nameniti več besed njegovemu basistu, »ki je pred nekaj leti igral pri nas v zasedbi Sonnyja Rollinsa.« Takšen (nizkoten in neprofesionalni) spodrsljaj lahko doživimo samo pri nas. Enako nestrpno sem tega leta dočakal nastop zasedbe Rainbow, v kateri sta blestela moj najljubši alt-saksofonist John Handy in sarodist Ali Akbar Khan. Tenor saksofonist Dexter Gordon je eden velikih v zgodovini jazza in kot takšen se je dokazal tudi pri nas. Žal mi je le, da ni zaigral tudi skladbe Tanya, s katero me je nekaj let pred tem dokončno očaral. Za nameček je isto leto nastopil tudi tolkalec Airto Moreira s svojo zasedbo. Le kdo bi lahko bolje predstavil Chicago in njegov vpliv v sodobnem jazzu kot takrat najprepoznavnejši Art Ensemble Of Chicago?!! Leta 1982 jih je zastopal na našem odru trobentač Lester Bowie. Za navdušenje avditorija je to leto poskrbel tudi intergalaktični orkester ekstravagantnega Sun Raja in dvatisočglava množica je očarana strmela na oder med dvournim happeningom. Saksofonisti tega leta: Tone Janša je že tretjič nastopil na tem odru s svojo zasedbo; David Murray in John Purcell sta igrala v zasedbi bobnarja Jacka DeJohnetta Special Edition; pa naš Lado Jakša in Steve Lacy v duetu z Malom Waldronom.
Morda se kdo ne bo strinjal z mano, a zdi se mi, da so bila to najboljša leta ljubljanskega jazz festivala, ki so trajala od sredine 1970 let dobro desetletje, dokler se ga ni leta 1987 polastil nov selektor, ki je z željo po ugajanju vsem okusom opustil s težavo vzpostavljen programski koncept predhodnikov po letu 1972, ki je zagotavljal sprotno spremljanje sodobne jazzovske ustvarjalnosti. Takrat je vsako leto navdušil vsaj kak res izjemen nastop, ki je poskrbel za vrhunec. Leta 1983 so bili to Willem Breuker Kollektif, naslednje leto Trevor Watts s skupino in japonska zasedba Doctor Umezu Band; avantgardisti Vienna Art Orchestra, ki so pozersko vpili: »Jazz is dead!« in »Avantgard is Dead!«, so navdušili naslednje leto, ko je nastopil tudi Julius Hemphill s svojo bluesovsko usmerjeno jazz zasedbo The JAH Band. Ker je jazz v prvi vrsti skupinski špil, marsikdo najbrž ni prav dolgo užival v solo nastopih, ki so postali nekakšna stalnica tudi na naših odrih. Za to evforijo je v začetku 1970 let poskrbel genialni pianist Keith Jarrett s svojimi Solo concerts in zlasti z The Köln Concert, ki velja za eno najbolje prodajanih jazz plošč. A vsi pač niso kot on, ki bi ga lahko poslušal tudi par ur skupaj. Sami na odru so nastopili leta 1986 basist Aladar Pege, naslednje leto sta pianist Paul Bley in Cecil Taylor uprizorila celo dva taka nastopa, 1988 je imel solo predstavo največji med bobnarji Max Roach. Res bi bilo preveč naštevanja, če bi pogledal čez okvir prvih treh desetletij festivala, tudi zato, ker so prvim latino obarvanim nastopom Paquita D’Rivere leta 1985 in orkestra izjemnega Eddieja Palmierija leta 1988 kmalu sledili številni bolj ali manj ceneni kloni, ki so pripeljali do izgube kompasa in ladja jazz festivala je vse bolj tavala izgubljena med čermi in pastmi potrošništva in prevladujočega slabega okusa.
Ker upanje umre zadnje, sem napisal to kolumno z željo, da bi naš osrednji jazzovski festival končno uspel najti pravo »formulo« za vrnitev v družbo mednarodno odmevnih jazz festivalov.
