Boben je za glasbo to, kar je za človeka srce – motor, ki poganja »mašino«. Ob človeškem glasu je najstarejši in ključni instrument glasbe in kot tak nepogrešljiv del vsake zasedbe, ker določa ritem. Srce utripa hitro, počasi, enakomerno ali neenakomerno, neprekinjeno ali z zastoji – pavzami (kot so nepogrešljiv del glasbe pasusi s tišino), impulzivno, eksplozivno, komajda slišno, spet drugič razbija… In ko srce ne bije več v zibelki jazza New Orleansu človeka pospremijo k zadnjemu počitku ob zvokih pogrebne koračnice, ki jo igra godba na pihala ob ključni vlogi bobnov. Bobni se oglasijo ob najrazličnejših socialnih dogodkih od rojstva do smrti, ob porokah, začetkih sojenja, vojnih napovedih, razglasitvi začetka in oznanitvi konca vojne, ob ustoličenju plemenskih poglavarjev, kronanjih in drugih prilikah, vezanih na verovanja in čaščenja nadnaravnega in božanstev, in se manifestirajo v ritualih, ceremonijah in zaklinjanjih.
Bobni vznemirjajo in so nepogrešljivi že od pradavnine. Mojstri bobnarji ne potrebujejo drugih instrumentov za izražanje vseh mogočih občutij, drugi instrumenti pa v zasedbah ne morejo brez bobnarja (predstavljajte si rock bend brez bobnarja!) – kot veziva med njimi. Različni tipi bobnov in tolkal ter njihova vloga in funkcija so zato predmet zanimanja in proučevanja glasbenikov in muzikologov. Na številnih ploščah in video posnetkih lahko spoznamo bogato paleto bobnov in najrazličnejših tolkal z različnih koncev sveta. Ameriške jazz glasbenike so v prvi vrsti zanimale glasbene tradicije njihovih temnopoltih prednikov, kot so se ohranile v Afriki in čezmorskih končnih postajah suženjskih poti. V poslušanje z raziskovalnim namenom priporočam terenske posnetke iz Konga, Nigerije, Madagaskarja, Ruande, Južne Afrike, Surinama, Zahodne Indije, Brazilije in iz ZDA, kot so zbrani na dvojnem albumu African & Afro-American Drums, izdanem pri Folkways Records že daljnega leta 1956.
Duke Ellington, eden najpomembnejših glasbenikov XX. Stoletja, je dal naslov eni od svojih številnih plošč A Drum Is A Woman. Tisti boben bi naj bil ženska? Ker je njegova opna kot ženska koža: nežna, prosojna, bleščeča, občutljiva, ranljiva, ki se odziva, reagira … ko se je mojster bobnar dotakne, jo poboža z metlicami, ali udarja ritem s palčkami po opni, tablist s konicami prstov, ali ko bleščeče razgaljeni taiko bobnarji usmerjajo svojo neizmerno energijo v ritualnih predstavah moči vseobsegajočega ritma, ki vibrira in odmeva skozi kozmos… Tradicionalni japonski bobni funkcionirajo po enakem vzorcu »klica in odgovora nanj«, ko mojstri bobnarji s temi stebri medsebojne komunikacije pošiljajo univerzalno sporočilo glasbe, ali kličejo k obrednemu slavju, miru in praznovanju, opozarjajo na nevarnost, ali kličejo k vojni… prav tako kot v osrednji Afriki Yoruba in druga plemena, pa tja do Senatobie, ko smo v hribovitem predelu države Mississippi še vedno lahko priča ostalinam očitne povezanosti z afriškimi prapredniki, ki jim t. i. »drum and fife bandi« piskajo na preproste piščali in par različnih bobnov v transu elementarnega plesa in komunikacije … ki se odvija »med moškim in žensko« (kot je povedal veliki Son House, ko je razlagal, kaj blues pravzaprav je). Vzpostavitev tesne vezi povezanosti z drugimi – s predniki, sosedi, prijatelji, samim seboj – in pozabiti na vse drugo. Pozabiti na čase suženjske bede brezpravja, ko ti reveži niso imeli ničesar drugega, kot same sebe in svojo kožo, svoje koščeno zgarano telo, po katerem so lahko lačni bobnali odmev upanja na boljši jutri. Archie Shepp, hvala ti za to sporočilo v pesmi Mama Rose, ki je spomin in opomin.
Prisluhnimo ploščam: Drums Of The Yoruba Of Nigeria (Folkways Records, prav tako iz leta 1956), na kateri lahko spoznamo različne bobne igbin, dundun in bata, ki so trije od kakih desetih tipov bobnov, ki jih uporablja ljudstvo Yoruba. Nigerija je glede na velikost in plemensko raznolikost z različnimi kulturami neizčrpen vir proučevanja za vse tiste, ki bi radi vedeli več o koreninah jazza in predvsem o umetnosti bobnanja. Veliki Yusef Lateef se je na začetku osemdesetih let za nekaj let kar preselil tja in v Lagosu leta 1983 s tamkajšnjimi mojstri bobnarji posnel imenitno ploščo Yusef Lateef In Nigeria (Landmark Records, 1985).
Na tem mestu kaže izpostaviti še dve pomembni imeni v zgodovini sodobne glasbe. Afrobeat ne bi bil to, kar je, če ga ne bi tako močno zaznamoval saksofonist Fela Anikulapo Kuti, ki je prav tako iz Nigerije. Že pred njim pa je na glasbeni zemljevid sveta pripel sloves te države Babatunde Olatunji, ki so ga (v ZDA) razglasili za očeta afriškega bobnanja. Mojster afriških ritmov je bil zanimiv in znan v jazzovskih krogih. Pod svojim imenom je izdal šest albumov za CBS oz. Columbio Records, sodeloval pa je s številnimi jazzerji. John Coltrane mu je posvetil svojo znano skladbo Tunji. V njegovem afriškem kulturnem centru v newyorškem Harlemu pa je bil zabeležen na magnetofonski trak tudi zadnji Coltraneov koncert pred smrtjo leta 1967.
Brez bobna ni ritma, ni gibanja, ni glasbe, ni plesa … boben je car, osrednji steber interakcije med glasbeniki v zasedbah jazza, bluesa, etna. Najbolj nori ritmi, ki jim drugje komajda sledijo, so doma kar v naši neposredni soseščini. Branimir »Lala« Kovačev je bobnar mednarodnega slovesa, ki je ustvaril izjemno ploščo Izvorni folklor i jazz, na kateri združi glasbo svojega jazz kvarteta z večglasnim petjem ženske folklorne skupine Paganke in srbskih trubačev. Biser. In še video posnetek tega koncerta obstaja. Ko poslušam trubače, pomislim, da bi ti ljudje lahko igrali s komerkoli … morda bi navdušili celo Milesa Davisa, saj so mojstri improvizacije in skupinskega špila.
Če smo pri bobnarjih, je tako kot Lala Kovačev, ki je večinoma igral po Nemčiji in bil zelo spoštovan med tamkajšnjimi jazzarji, na Švedskem blestel od sedemdesetih let naprej turški bobnar Okay Temiz. Nanj sem postal pozoren na začetku sedemdesetih, ko je pogosto igral tudi z Donom Cherryjem, ki se je tisti čas preselil v ženino domovino, na Švedsko. Kot nenehen raziskovalec novega in že uveljavljen predstavnik takratnega avantgardnega jazza je postal vzornik in inspiracija mladim skandinavskim glasbenikom. Prisluhniti velja muziki zasedbe Sevda, v kateri je igral Okay Temiz. Njegov vpliv je bil mnogo pomembnejši kot se zdi, saj se nanj navezujejo tudi skandinavski glasbeniki iz zasedb Oriental Wind in Rena Rama. Kam je to vse skupaj pripeljalo – ko se pomešajo vplivi free jazza, Afrike, Balkana in sproščene ustvarjalnosti Skandinavcev – se najlepše vidi v rezultatu, ki ga je ponudila zasedba Bitter Funeral Beer Band. Ne morem prehvaliti žive plošče Live In Frankfurt 82. In tako pridemo spet do Afrike. African Drums! O njih je veliko vedel Max Roach, veliki gospod, intelektualec in družbeno angažiran človek, ki je bil s svojo osebnostjo in talentom vzornik številnim mladim glasbenikom. Eden takih je naš Zlatko Kaučič, ki je v nekem intervjuju povedal, da je kot mulec vzljubil bobne in glasbo ter se kot samouk naučil igranja nanje prav zaradi Maxa Roacha.
Jazz bobnarji so še posebej zavzeto raziskovali afriške korenine njihove glasbe zaradi pisane množice najrazličnejših vrst bobnov in ritmične raznolikosti ter vseprisotnosti tega pomembnega instrumenta v etno muzikah črne celine. V zasedbi M’Boom je Max Roach zbral okrog sebe same bobnarje, ki nam z muziciranjem predstavijo prav to, kar sem napisal zgoraj. Bobnarji v številnih zasedbah ostajajo nekako v ozadju, čeprav s svojim muziciranjem »poganjajo« vse druge. Odmerjenih par minut za kak solo nikakor ni sorazmeren z vlogo in pomenom tega instrumenta. Na to je opozoril tudi mojster bobnar Art Blakey, ki je za svojo Drum Suite leta 1957 zbral okrog sebe tudi nekaj drugih bobnarjev, ki so demonstrirali svoje bogato znanje in pestrost, ki jo ponuja družina tega instrumenta. Ja, bobni zvenijo zelo različno in njihova membrana vibrira in »zapoje« oz. se odzove na dotik kot napeta koža…bela, črna, rumena, rdeča, rjava. Če razmišljamo tako, je boben res ženska!
