Jeseni 2021 je izšel album s čudnim naslovom Black Acid Soul skrivnostne izvajalke Lady Blackbird, ki me je prav šokiral iz več razlogov. Po dveh desetletjih nastopanja v različnih zasedbah je pevki Marley Munroe uspel preboj iz anonimnosti s projektom, ki je združil njen izjemni vokal z vrhunsko interpretacijo skladb drugih avtorjev, zlasti Blackbird pevke Nine Simone ter Lost And Looking pevca Sama Cooka in drugih iz zlate dobe soula v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na njenem omenjenem prvencu ni slabega komada; je tako dober, da ga ni mogoče preseči in se je z njim zapisala v sam vrh ženskih vokalistk. Odličen bend spremljajočih glasbenikov, do sleherne potankosti dovršen scenski nastop, združen z ekstravagantno kostumografijo ter izjemno karizmo umetnice so bili razlogi za množično navdušenje, ki je spremljalo njene nastope širom sveta pri ljubiteljih dobrih vokalov. Še posebej zato, ker je takih, resnično izjemnih in predvsem izvirnih pevcev in pevk zelo malo, lahko bi rekel celo, da se pojavi na vsakih deset let kak tak.
Istočasno pa je prav Lady Blackbird zelo dobra iztočnica za razmislek o tem trenutku ter slavi in ceni zanjo. Njeno aktualno umetniško ime pravzaprav pripelje do dveh drugih izjemnih vokalist s precej tragičnima usodama, in sicer do Billie Holiday, ki jo poznamo kot »Lady Day«, in do Nine Simone, katere skladba »Blackbird« je drugi del sestavljanke njenega umetniškega imena. Če bi ne bile Združene države Amerike tako izključujoča družba, polna predsodkov, ekonomske in socialne neenakosti ter rasizma, bi bila Nina Simone lahko prva črnska koncertna pianistka, a so ji bila kljub nesporno izjemnemu talentu (ker je bila ženska, črnka in še revna povrh vsega) vrata na tej poti zaprta in je bila na začetku prisiljena za preživetje igrati po raznih cenenih lokalih, da je lahko sploh preživela. Lastnik ene od teh beznic ji je siknil, naj začne peti (karkoli, samo poj!), če ne se lahko kar pobere, ker hočejo njegovi pijančki ob šanku slišati za background popevkarja_ico, ne pa klasičnega pianista.
Več kot pol stoletja kasneje ni kaj dosti drugače. Pogubni vpliv MTV-ja s poplavo video spotov se danes kaže v razkazovanju vsega drugega bolj, kot pa talenta in glasbenih sposobnosti izvajalcev. Pevke morajo biti mlade, vitke, lepe, zapeljive, našminkane, zbotoksirane, oblečene – pardon, vedno bolj slečene, tetovirane, odštekane … Glasbena industrija kot del zabavne industrije je biznis, in to velik biznis, ki zahteva prilagoditev temu trendu. Z žalostjo ugotavljam, da je bil prvenec Lady Blackbird in njegova perfektna promocijska kampanja zgolj epizoda in odlično obdobje, ko se pevka še ni popolnoma podredila vsemu temu, kar zna ubiti njen izjemen pevski potencial. Vedno več ljudi bo drlo na njene nastope gledat predvsem, če ima na oprsju še kakšno novo tetovažo, ali je njen novi korzet iz plastike ali pločevine, njen klubuk zlat ali srebrn, njena lasulja bela ali rožnata, če se bo popolnoma slekla ali bo ostalo pri tem, da razgaljena stoji na odru le v spodnjem perilu.
Če se izognem naštevanju večini znanih pevk in pevcev jazza, moram ob že omenjenih Billie Holiday in pianistki Nini Simone vseeno izpostaviti vsaj Abbey Lincoln, Leona Thomasa in Bobbyja McFerrina od tistih, ki so znani. A mene vedno bolj zanimajo tisti manj znani ali sploh neznani, še posebej, če so po mojih kriterijih ti glasovi izjemno lepi in ne samo nenavadni oz. drugačni. Najbrž nikoli niste slišali za pevko Sandro Smith (menda iz New Yorka), ki je na plošči Asante pianista McCoy Tynerja navedena le s psevdonimom Songhai. Ali pa ženski vokal Shirley Bunnie Foy v skladbi Song For Mozambique na plošči Archieja Sheppa z naslovom A Sea Of Faces. Pa Pat Peterson s plošče The Angels Of Atlanta trobentača Marvina »Hanniballa« Petersona. Ko na posnetku koncerta zagledate Josephine Oniyama, ki poje na plošči Into Forever trobentača Matthewa Halsalla, vidite antipod pevk MTV-jevske dobe in se lahko posvetite zgolj užitku v poslušanju pevke in njenega naravnega instrumenta. Prava osvežitev in izjemna redkost!
Človeški glas je najstarejši in hkrati povsem unikaten instrument, pa tudi edini, ki ga ni moč kupiti v trgovini ali ga ustvariti po želji naročnika. Tako preprosto je! … se »rodi«, seveda se ga lahko oblikuje, šola, kultivira. Glasovi različno zvenijo, a so neponovljivi, raznoliki, prepoznavni tudi, ko nastopajo v družbi z drugimi v duetu, triu, kvartetu ali zboru … Človeški glas je lahko moški, ženski, otroški, topel, zamolkel, žameten, mehak, rezek, hrapav, momljajoč, vreščeč, piskajoč, ledeno hladen, grlen, globok ali visok, deklamirajoč, speven … Izraža občutke in počutja: melanholijo, veselje, žalost, vriska; je mogočen in nežen, lahko oponaša galebe (Jeanne Lee z Malom Waldronom v njegovi skladbi The Seagulls Of Kristiansund) ali druge instrumente, lahko izrazi protest in krik (kot na spodaj navedenih ploščah Maxa Roacha), je nežen kot dih ali mogočen kot orkanska burja.
Z instrumenti glasbeniki (z nebesedno komunikacijo) izražajo predvsem svojo neizrekljivo duhovno vsebino in vsebino srca – občutke, razpoloženja, občutenje, a le s svojim glasom lahko to tudi ubesedijo, izrazijo svoje misli, razmišljanja, poglede, vsebino svojih možganov. Le z glasom in besedami tako lahko povedo zgodbe, recitirajo pesmi, izrazijo tudi politična stališča. Abbey Lincoln in Max Roach na ploščah We Insist! Freedom Now Suite ter z zborom J. C. White Singers na plošči Lift Every Voice And Sing sta najboljša ilustracija vseh možnosti izražanja s človeškim glasom. A če je Max Roach na več svojih ploščah postavil v ospredje pevko in pevce, pa je pogosto praksa ravno nasprotna. Celo Duke Ellington je imel (praviloma zelo povprečno) pevko bolj za popestritev in okras na odru, da je odpela pesem ali dve, potem pa je lahko odkorakala z odra.
Grenke občutke ob poslušanju čarobnih ženskih vokalov so porodila spoznanja, da je glasba najpogosteje grdo zlorabljena zgolj za ceneno zabavo. A pevca ali pevko bi morali zlasti poslušati, mu/ji prisluhniti, se osredotočiti na njegov/njen glas … ne pa, da ga/jo vse prepogosto predvsem gledamo, ko nam kot na modni pisti okupirajo čutila njegov/njen stas, izgled, fashion, look, telesni atributi s poudarjenimi oblinami, kostumi, modnimi dodatki, šminko, make up-om, frizuro. Slišati je treba tudi besedilo in sporočilo, ki ga nosi glasba v sebi, pa čeprav tudi politično. In prav takšnega angažmaja je danes premalo, saj se glasbeniki vse prepogosto odzivajo na zastrašujočo stvarnost kot noji. Medtem ko blizu nas divjajo vojne in ko »izvoljeni narod« izvaja genocid nad otroki, starci in nemočnimi civilisti, ne smemo tiščati glave v pesek in biti tiho. Potrebno je protestirati, zakričati, se upreti, boriti za svobodo in človečnost. Kot se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odzval na to v svoji glasbeni ustvarjalnosti Max Roach, kot je odreagirala na krivice in zatiranje Nina Simon, ki je v tistem času prav tako postala ikona gibanja za državljanske pravice po tem, ko so jo razkačili in globoko užalili njen intelekt, talent in ponos. Black Bird, Mississippi Goddam pa Sinnerman so skladbe, ki jih je treba tako (v tem kontekstu) poslušati, da jih razumeš. Z njimi je ostro bičala nevzdržne družbene in politične razmere in postala ena najvidnejših bork za enakopravnost. O Langstonu Hughesu, Jamesu Baldwinu, Gilu Scott-Heronu in Oscarju Brownu, Jr. pa LeRoi Jonesu in ostalih »borcih« pa ob kaki drugi priliki. Tokratno toplo priporočilo za poslušanje pa velja pripetemu posnetku žive izvedbe »We Insist! Freedom Now Suite« z izjemno Abbey Lincoln. Jazz sextet Maxa Roacha v prepletu s pevci gospela na plošči Lift Every Voice And Sing pa ponudi osupljive glasovne sposobnosti solistk tega zbora, ki po mogočnosti glasbenega izraza in zvočnih razsežnosti presega celo kak jazzovski big band. To je daleč od kake plehke glasbe, pa tudi za poslušanje je vse prej kot lahka. A ko to enkrat slišiš, ti ne more nihče več »prodajat« kake Macy Gray, Gregoryja Porterja ali sester Caldwell kot kaj posebnega, saj spoznaš prave stvari, ki ti razkrijejo vso bedo današnje produkcije, zaradi katere se potem Lady Blackbird še posebej razveseliš, ker ugotoviš, da še obstaja upanje … čeprav je skoraj nemogoče, da bi se med glasbeniki še kdaj spletle take vezi in medsebojno spoštovanje, pravo multi-ljubezensko razmerje, kot seva iz spodaj pripetega posnetka legendarne Billie Holiday v skladbi Fine And Mellow. Poslastica za sladokusce.
