Ameriški skladatelj George Gershwin (1898 – 1937) je ustvaril »črnsko ljudsko opero« (black folk opera) Porgy in Bess v tesnem sodelovanju z avtorjem istoimenske novele DuBoseom Heywardom in starejšim bratom Irom Gershwinom kot tekstopiscem, ki je prispeval več besedil za napeve iz tega slavnega dela. Težko pa bi našel sedaj v času peklenske vročine bolj primeren naslov kake skladbe, kot je legendarna skladba Summertime. Ob glasbenem užitku pa ponuja iztočnico za razmišljanje o več temah, vezanih na glasbo.
Vsak med nami pozna kakšno verzijo te legendarne skladbe. Le kako je ne bi, saj so že pred dvajsetimi leti našteli več kot 1.150 posnetih izvedb, kar jo uvršča med štiri največkrat izvajane skladbe jazza. Jazza? Ko sem to prebral, sem se kar namuznil ob tej umestitvi. Tudi sam namreč skladatelja Georga Gershwina od nekdaj štejem za svojskega jazzarja. Tu pa trčimo ob pomisleke o klasifikaciji muzike in o njegovi umestitvi, a o tem malo pozneje.
Prvotno avtor lahkotnejših kratkih skladb za glasbene predstave na Broadwayu je šele po letu 1924 začel vključevati v svoja daljša orkestralna dela posamezne elemente in očitnejše vplive vseprisotnega jazza in bluesa. Ameriški jug in njegova »zgodba« sta, ne samo preko glasbe, prisotna tudi v fabuli tega razvpitega dela. Prvi odzivi nanj niso bili spodbudni, saj so sprožili vrsto pomislekov rasne narave z zavračanjem tudi na črnski strani. Letos mineva devetdeset let od krstne uprizoritve opere Porgy and Bess. Bolj kot celota (saj je prvotno opera trajala štiri ure) pa živi skozi posamezne dele – arije / napeve / znane skladbe – ki danes tvorijo hrbtenico Gershwinove »pesmarice«. To ni samo Summertime (z besedilom DuBosea Heywarda), temveč tudi meni zelo ljuba skladba It Ain’t Necessarily So (z besedilom Ira Gershwina) pa I loves you, Porgy ter druge. K naraščajoči popularnosti pa so prispevale filmska ekranizacija iz leta 1959 s Sidneyem Poitierom ter Dorothy Dandridge pod režisersko taktirko Otta Premingerja, kasnejše ponovne postavitve opere na glasbene odre in zlasti številne izvedbe glasbenikov vseh žanrov.
V drugi polovici 1960 let je poskrbela za njeno nesmrtnost med generacijo hipijev s svojo rockovsko izvedbo pevka Janis Joplin na prvencu zasedbe Big Brother & The Holding Company iz leta 1968. Dve leti prej je med publiko, ki je poslušala bolj »črno« muziko, za to poskrbel pevec Billy Stewart s svojo izvrstno R&B izvedbo. Najslavnejši jazzovski izvedbi sta bili tisti čas na ploščah Louisa Armstronga s pevko Ello Fitzgerald iz leta 1958 ter Milesa Davisa ob spremljavi orkestra pod dirigentskim vodstvom Gila Evansa iz leta 1959. Obe sta imeli naslov Porgy & Bess ter sta vključevali skladbe iz tega Gershwinovega obširnejšega glasbenega dela. A so mnogo boljše izvedbe Summertima na ploščah drugih glasbenikov.
Če novodobnega izraza »cover« ne razumemo povsem dobesedno, niti ni povsem zgrešen – a naš materni jezik v slovenščini vseeno ponudi lepše, bolj blagozvočne besede: inačica, izvedba, interpretacija, celo verzija je boljša.
Originalna skladba z jasno melodijo, strukturo in ritmom je za ustvarjalnega glasbenika zgolj hrbtenica oz. okostje, corpus oz. telo modela, na katerega obleče svoje kreacije, ki se prilegajo »modelu«. Včasih izgleda v njih celo bolje in navduši tudi očeta originala. V tem, kako kdo »bere« neko delo in kako interpretira njegovo vsebino, vidim od nekdaj bistvo kakega glasbenika. Njegova »dodana vrednost« je v tem, da še vedno prepoznamo osnovno kompozicijo izvirnika primarnega avtorja, hkrati pa osebno noto dotičnega – njegov zvok, njegov tipičen način igranja, improvizacije, preoblikovanja značaja (iz npr. swinga ali bopa v svobodnejšo obliko muziciranja) ali uporabo ritmičnih vzorcev značilnih za kako drugo zvrst (reggae ali latino). Avtorjev original je za druge zgolj osnova oz. skica, iz katere nastanejo različne slike z istim motivom v različnih barvnih odtenkih. Ne čudi, da je več glasbenikov tudi slikarjev, tudi Miles Davis.
Ta proces lahko še bolje ponazorimo s prispodobo čudovite manekenke, ki se na modni pisti sprehodi v elegantnem kostimu enega vrhunskih modnih kreatorjev. Lepota, eleganca, popolnost … težko si predstavljaš, da bi ji lahko kaj drugega bolje pristajalo. A v drugem, tretjem in naslednjih hodih se pokaže v drugačnih oblačilih, njen tempo oz. način / ritem hoje je drugačen, prilagojen drugačni glasbeni spremljavi, osvetlitvi prostora … a je še vedno ista ona, nezgrešljivo lepa, a povsem drugačna, bolj barvita, poskočna, zanimiva na drugačen način.
Skozi leta sem slišal mnogo izvedb Summertime in si naredil kolekcijo šestih CD-jev po lastnem izboru, ki mi nudijo vpogled v umetniški izraz in proces ustvarjanja različnih glasbenikov. Čeprav v bistvu poslušam isto skladbo, je to več ur povsem drugačnega muziciranja in vsaka izvedba je drugačna od prejšnje, drugače zveni, ima drug tempo. V tem je skrit poseben čar, magija glasbenikove ustvarjalnosti in predvsem improvizacije. Prav ta je tisti ključ, po katerem se bistveno razlikujeta npr. klasika in jazz, saj slednji dopušča izvajalcu neomejene možnosti za izražanje njegove osebnosti za razliko od klasike, ki dopušča neprimerno manjše odklone od izvornega zapisa.
Klasično glasbo zlasti njeni ljubitelji radi imenujejo tudi »resna« glasba, v odnosu na ljudsko ali folk glasbo bi ji sicer bolj pristajal izraz »umetna«, tudi zato, ker jo izvajajo praviloma šolani glasbeniki. V odnosu na bolj ohlapno in spontano ljudsko glasbo, je ta »visoka« kultura bolj formalizirana in ujeta v zakonitosti in pravila, iz česar izvira tudi svojevrsten kompleks manjvrednosti ostalih zvrsti. Sam to težko sprejmem, ker za odpravo takih neumestnih predsodkov delamo silo in škodo drugim zvrstem in se rodijo spake, ki niso ne tič ne miš, če želiš zadostiti vsem. V 1950 letih so tako diskografske založbe kot tudi producenti masovno posiljevali jazzovske glasbenike z dodajanjem aranžiranih godalnih spremljav, ki so bile popoln tujek in nekaj odvratnega, kar ni moglo zadovoljiti ne jazzarjev, ne najetih klasično šolanih muskantarjev, ki bi naj oplemenitili »primitivnost« (nekultiviranost) jazza – ali kaj so mislili takratni producenti!? Za katerega hudiča bi naj en Charlie Parker rabil zraven še neke »štrajharje«, ali pa Ben Webster in cela plejada drugih? Kdor hoče poslušati godala in simfonike, naj jih posluša. In ne mučiti ljubiteljev jazz s takimi nenaravnimi »zavezništvi«, ker pač skoraj nikoli ne funkcionirajo. Nekatere stvari gredo skupaj, so kompatibilne, imajo stične točke, druge jih pač nimajo. A ta kompleks večvrednosti in kultiviranosti v klasični glasbi je trdovraten in še vedno prisoten, kaže pa se tudi v tem, da so zaradi izrazito podcenjujočega pogleda visoke kulture nekateri glasbeniki izrecno nasprotovali temu, da bi jih opredelili kot jazz glasbenike. Zato sam nasprotujem vsakršnemu predalčkanju po zvrsteh in zagovarjam stališče Duka Ellingtona, da je glasba le dobra ali slaba. So torej le dobri in slabi glasbeniki. Prvi lahko igrajo vse, ker so odprti in vključujoči, drugi pa razen sebe ne vidijo ničesar drugega okrog sebe – a tam cveti tisoče cvetov in na tem travniku je življenje pisano, živahno ter polno radosti.
Kako domišljavo zveni poimenovanje oz. enačenje klasične glasbe s pojmom resna glasba. Ta pojem klasična glasba mi gre zaradi nadutosti na živce, še posebej s takim enačajem. Lepo vas prosim, resna glasba – kaj je to? In ali lahko kdo reče, da Coltrane ni bil resen glasbenik? Ja, Summertime so po svoje »obdelali« tako John Coltrane, Albert Ayler, Sonny Rollins, Sam »The Man« Taylor, Eric Kloss, Pharoah Sanders, Stanley Turrentine, Vladimir Čekasin, Red Hololoway pa Hans Koller, Paul Desmond in Joe Harriott ter mnogi drugi saksofonisti. In prepričan sem, da bi bil nad njihovimi interpretacijami svoje skladbe Gershwin bolj navdušen kot nad večino izvedb klasičnih glasbenikov. Ob tem naj omenim, da za izvajanje svojega opernega dela ni želel uporabiti zbora Metropolitanske opere in je vztrajal, da morajo peti izključno črnski izvajalci, saj le oni lahko izrazijo avtentičen zvok in duha tega njegovega dela.
In če se navežem še na svojo prejšnjo kolumno. Ženske vokalistke so bile med prvimi interpreti Summertima: Billie Holiday, Mildred Bailey, Cleo Laine, Ella Fitzgerald, Carmen McRae pa Big Mama Thornton in seveda Nina Simone, ki na plošči My Baby Just Cares For Me izvaja celo plejado Gershwinovih skladb, Summertime pa na živi plošči iz Town Halla iz leta 1959 predstavi v zapeti izvedbi in tudi v solo pianistični izvedbi. Z njo pridemo tudi do pianistov. Zakaj, mislite, je treba enemu Keithu Jarrettu ali Billu Evansu izvajati skladbe koga drugega ob obilici lastnih kompozicij, tudi nesmrtnih, saj sta oba glasbenika znana kot vrelca novih in novih skladb, tudi nesmrtnih? Ker je delo, kot je Summertime, neskončen navdih tudi najboljšim in ker izvajalec izkaže avtorju tudi svoje globoko spoštovanje do rezultata njegovega dela. Pri tem me vedno znova navdušijo japonski glasbeniki, ki so izjemni navdušenci nad jazzom. Med mojimi tamkajšnjimi najljubšimi je par pianistov – in to samoukov(!), med njimi pa izstopa Tsuyoshi Yamamoto. Od tam je tudi trobentač Terumasa Hino, ne morem pa tudi brez omembe še enega izvrstnega trobentača Marvina Hanniballa Petersona in flavtista Herbieja Manna, ki na plošči At The Village Gate pretežno izvaja Gershwina.
Naj zaključim še z nekaj glasbeniki, ki jih tudi lahko slišite interpretirati to svojevrstno himno poletju: harfistka Deborah Henson-Conant, vibrafonista Johnny Lytle ter Cal Tjader, soul pevec Sam Cooke, rocker Alvin Lee s Ten Years After pa kitaristi Grant Green, Kenny Burrell, Gabor Szabo, George Benson ter bluesmeni Lonnie Johnson, Memphis Slim in B.B. King.
Poletje bo dolgo in vroče … idej za iskanje dobre glasbe pa sem dal dovolj, da ne bo dolgčas.
