Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja sta na področju jazza pomembno zaznamovali glasbeni založbi Prestige Records in Blue Note Records. Pri eni ali drugi srečamo imena vseh velikih iz be-bop ere pa tudi tistih, ki so iskali nekaj novega in drugačnega. V času ponovnega navdušenja nad vinilkami, so postale dostopne skorajda vse pretekle izdaje. Kaj izbrati za začetek, ko se znajdemo pred množico imen izvajalcev in plošč iz nam neznane dobe in krajev? Kot vstopna točka in vodnik lahko posluži kakšna dobra kompilacija. Za lažjo orientacijo med posnetki z etiketo Prestige sem izbral trojni CD, na katerem sta zajeta dva dvojna albuma. Jaz sem imel najprej Giants Of The Blues Tenor Sax, ki me je navdušil s kvalitetnim izborom. Tudi nadaljevanje Giants Of The Funk Tenor Sax ne razočara niti takšnega skeptika do kompilacij kot sem jaz.
Leta 1949, ko je producent Bob Weinstock ustanovil založbo Prestige Records, si kljub ambicioznosti in velikemu finančnemu vložku v ta projekt najbrž ni predstavljal, da bo tako uspel, še zlasti zaradi takrat že močnih tekmecev in konkurentov na tem področju, kot so bili Norman Granz in njegove založbe Norgran in Clef pa kasneje Verve in Pablo, Alfred Lion in Francis Wolf z njuno uveljavljeno založbo Blue Note ter brata Ahmet in Nesuhi Ertegun iz Atlantic Records. V času pojava free jazza na začetku šestdesetih let je vzniknila tudi nova založba Impulse! Records, ki je postala dom in odskočna deska najobetavnejšim mladim ustvarjalcem. Nekateri od njih so nato sledili njenim bivšim producentom pod okrilje založb CTI Records in Flying Dutchman. To je hkrati pomenilo počasen zaton primata etabliranih družb, ki so do takrat obvladovale trg. Prestige se je leta 1971 znašel pod okriljem založbe Fantasy Records, ta pa je kapitalizirala svojo naložbo s ciklostiranjem posnetkov, ki so bili v arhivih, in tako poskrbela za trajno prisotnost večine plošč. Seriji Original Jazz Classics in Original Blues Classics sta na novem CD nosilcu poskrbeli, da niso šli v pozabo izjemni glasbeniki, ki so ustvarjali v petdesetih in šestdesetih letih.
Kako zelo živa in vitalna je bila jazzovska scena izven polja free jazza in porajajočega fusiona z jazz rockom, se lahko prepričamo ob poslušanju posnetkov, ki sem jih izbral za danes. Kot nakaže že sam naslov, so na tej kompilaciji zbrani le posnetki (nekaterih) tenor saksofonistov, ki so snemali za Prestige tekom šestdesetih let, ko je muska postajala tudi vedno bolj funky in ne samo free. Seveda za Weinstocka niso snemali le saksofonisti, tako kot je bila tudi muzika različna. Ta raznolikost in pestrost je bila izpostavljena tudi s tem, da je založba Prestige posnetke svojih glasbenikov izdajala v okviru serij pod različnimi etiketami. Swingville, Moodsville in Bluesville so namreč očitno nakazovale na vsebinske razlike v repertoarju glasbenikov izpod njenega okrilja. Danes je spet dosegljivih več deset plošč, ki so bile izdane pod temi etiketami. Nekateri posnetki na kompilaciji izvirajo iz teh edicij.
Poimenovanja plošč so poglavje zase in o njih nima smisla izgubljati besed, ker so pogosto brez vsakega pomena in ga zato res nima smisla iskati. »Call It Anything,« je ob neki priliki rekel Miles Davis, ko so ga vprašali, kako naj poimenujejo skladbo, ki so jo igrali. Tako da bom raje izpostavil le nekaj imen teh velikanov, ki so igrali na tenor saksofon in snemali za Prestige Records, ob strani pa bom pustil razpravljanje o tem, ali so igrali blues, funky ali kaj drugega. Pravi muskontar vam bo zaigral karkoli boste želeli in zato je tudi njihove posnetke najti v obeh serijah, saj so imeli v krvi tako bluesy mood kot prirojen občutek za ritem in swinganje (all night long).
Buddy Tate sodi med tiste saksofoniste, ki jih označujejo z imenom »Texas tenors«. In kaj bi naj imeli skupnega razen neke geografske določenosti in popredalčkanja? Predvsem takšen odprt in topel zvok, ki se te dotakne zaradi neposrednosti, liričnosti, brez odvečne izumetničenosti in (piro)tehničnih akrobacij. A vsega tega ni na plošči z naslovom Very Saxy, kjer je v družbi še treh sicer odličnih tenor saksofonistov Eddija Lockjawa Davisa, Colemana Hawkinsa in Arnetta Cobba. Paradoks je, da je to ena od plošč, ki sodi med (bolj) znane za vsakega od teh saksofonistov. Tudi moje prvo srečanje z njim je bilo prek te razvpite plošče z zvezdniško zasedbo, ki pa ne ponudi tiste muzike, ki je blizu moji duši. Takšna je na plošči Midnight Slows« z »very sexy« pocukranim ovitkom pa na plošči Buddy Tate Meets Dollar Brand in številnih drugih. Buddy je eden mojih najljubših in še kar iščem njegove posnetke.
Jimmy Forrest na ploščah za Prestige večinoma blesti. Moj napotek za ekonomičen nakup teh posnetkov je, da posežete po novejših izdajah na CD izdajah založb AVID ali Real Gone Music Company. Veliko muzike za malo denarja, tudi zvok je soliden.
Coleman Hawkins je bil velik gospod in zelo spoštovan glasbenik, ki mu upravičeno pripisujejo največ zaslug, da je sredi tridesetih let prejšnega stoletja odločilno pripomogel k uveljavitvi tenor saksofona v jazzu. Vzornik mnogim, tudi Sonnyju Rollinsu, a očitno le po perfekciji igranja in obvladovanju tehnike, ne pa tudi občutenja. Soul Blues s plošče Soul ponudi dober vpogled v senzibiliteto Colemana Hawkinsa. Eden največjih in meni najljubših, zato ga bom še večkrat omenil.
Al Sears in Hal Singer sta imeni, ki jih ne pozna prav vsak, zlasti ne Ala Searsa, čeprav je bil kratek čas tudi v orkestru Dukea Ellingtona. Tudi če je kdo vskočil le kot (kratkoročna) zamenjava za katerega njegovih znanih članov, ki je zapustil Dukeov orkester v upanju na uspešno samostojno kariero, je moral biti prekleto dober, saj je bil mojster zadovoljen le z najboljšim od najboljših. In Al Sears je bil dober saksofonist, le škoda, da ne obstaja več njegovih posnetkov. Je pa več snemal Hal Singer, a tudi po zaslugi večje prilagodljivosti in žanrske pestrosti, saj ga srečamo na posnetkih z začetkov rock ‘n’ roll ere v petdesetih, kot tudi na rhythm & blues ter soulovsko obarvanih iz poznejših let. Vredno iskanja.
Arnett Cobb zablesti zlasti v baladah in takšnih posnetkov je v obdobju, ko je snemal za Prestige in to kar precej. Posvetil sem se mu relativno pozno, a zato toliko bolj zavzeto. Navdušil je tudi v pozni starosti, ko je bil že na berglah, kar ga ni odvrnilo od nastopanja in snemanj. Nepozaben je tudi na video youtube posnetku Tenor Sax Battle – North See Jazz Festival, The Hague, Holland – 12.7.1979, ko je bil na North Sea Jazz Festivalu na istem odru z drugimi velikimi tenor saksofonisti Budom Johnsonom, Buddyem Tateom, Dexterjem Gordonom in Illinoisom Jacquetom.
Diskografije posameznih založb in glasbenikov so zanimiv vir proučevanja za tiste, ki bi radi bolje (s)poznali glasbo, glasbenike in producente ter razumeli zakonitosti in protislovja funkcioniranja glasbenega biznisa. Nenazadnje je to tudi preizpraševanje samega sebe, zakaj so mi nekateri umetniki bliže kot drugi, zakaj me nekatere plošče navdušijo, druge pa se me ne dotaknejo, zakaj se ne prepoznam v njih?
Illinois Jacquet je bil vedno veliko ime med saksofonisti. Eden od tistih iz Texasa, ki je že kot najstnik zablestel v orkestru Lionela Hamptona, ko je leta 1942 zaigral svoj znameniti solo v komadu Flying home in se izstrelil med zvezde. Ta solo štejejo nekateri za prvi saksofonski solo rhythm & bluesa. Večkrat se je zahvalil tistemu zgoraj za ta nepozabni solo, ki mu je prinesel slavo. V odličnem dokumentarnem filmu o njem Texas Tenor: The Illinois Jacquet Story iz leta 1991 postane jasno, da je biti resen glasbeni umetnik naporen poklic, poln odpovedovanja, učenja in vaj, za to ne zadoščata le talent in splet okoliščin.
Gene Ammons je na tej kompilaciji uvrščen v del »funky« tenor saksofonistov. Morda je živel bolj funky, a njegovo življenje gotovo ni bilo niti malo »fun«, ko je zaradi težav z mamili preživel štiri leta zaprt v kaznilnici. Pogosto se vprašam, za kaj vse smo zaradi tega prikrajšani tudi mi, ljubitelji glasbe, ki ga cenimo in občudujemo njegovo igranje. Njegova plošča Boss Tenor ne bi mogla imeti boljšega naslova, saj je užival slavo zaradi izjemno občutenega igranja. Kot sin znanega boogie woogie pianista Alberta Ammonsa je živ dokaz, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa.
Sonny Stitt je pogosto igral z Genom Ammonsom v kontekstu takrat popularnih duetov – svojskih jazzovskih »jugalbandijev« ali tekmovanj dveh odličnih saksofonistov. Ne vem, kje vse tičijo razlogi, da nekateri odlični saksofonisti ne uživajo večje slave. Stitt je že tak, pa Seldon Powell tudi. King Curtis in Oliver Nelson sta bila oba izjemno dobra saksofonista, s številnimi ploščami za Prestige, a sta bolj znana iz sodelovanj z drugimi glasbeniki ali pa po svojih drugih vlogah (skladatelj, aranžer ipd.).
Eddie »Lockjaw« Davis in Stanley Turrentine sta na tej kompilaciji prikazana v najboljši luči, čeprav ne delim tako enotnega mnenja o muziki na vseh njunih ploščah. Gotovo pa bodo za marsikoga prava odkritja spodaj navedeni »funky« tenor saksofonisti. Konec šestdesetih let je opazen trend odmika od dotedanjega formata in sestave jazzovske zasedbe v smislu števila nastopajočih, kot tudi približevanja bolj polnemu, sočnemu in ritmično pestrejšemu soul jazzu. Zvok je bolj poln, živahen, vesel, glasba bolj dinamična, izraziteje podprta z električnimi orglami, kitarami in trobentami. Glavni protagonisti tega trenda, ki so zaključili zvezdno – prestižno – obdobje založbe Prestige pred izgubo samostojnosti, so bili Willis Jackson, Rusty Bryant in Houston Person. Pravi carji, polni energije in življenja, glasba pa popolnoma drugačna od takrat mainstreamovskega free jazza, da o evropski anemičnosti ne govorimo.
Nikoli v življenju nisem bil pristaš kompilacij, ampak to lahko le najtopleje priporočam vsakemu, ki ima rad dobro muziko in je pripravljen široko odpreti srce in duha novemu, neznanemu, iskrenemu in neposrednemu. Na trojnem CD-ju ni enega slabega komada. Kdaj ste si nazadnje zavrteli tako ploščo?
ZA DODATNO RAZISKOVANJE: https://prestigerecords.bandcamp.com/
