Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 7. oktober 2025
Po slavnostnem koncertu, s katerim so z dirigentom Liom Kuokmanom in solistom Stefanom Milenkovićem praznovali svojo 70-letnico (koncert je bilo mogoče spremljati tudi v živem TV in radijskem prenosu), je Simfonični orkester RTV Slovenija le dva tedna pozneje odigral še drugi koncert nove abonmajske sezone Kromatika 2025/26. Zamenjala sta se tako dirigent kot solist, program pa je bil prav tako, če ne še bolj privlačen – le v nekoliko nenavadnem vrstnem redu.
Simfonijo smo tokrat namreč poslušali kot “uvod” oziroma v prvem delu koncerta, kar je nepričakovana odločitev, saj so simfonije kot programski in izvedbeni vrhunci koncertnih večerov praviloma rezervirane za del koncerta, ki se odvije po premoru. No, tokratna izjema je pač potrdila pravilo in tako smo za začetek prisluhnili Beethovnovi dobro znani Simfoniji št. 6 v F-duru, op. 68, “Pastoralni”. Primož Trdan je v koncertnem listu lepo izpostavil manj znani dejstvi, da je Beethoven Šesto simfonijo komponiral istočasno oziroma izmenično s Peto ter da je občinstvu krstno obe predstavil na istem koncertu. Poleg izjemne zgodovinske vrednosti (ki jo seveda tako pojmujemo in razumemo šele danes) je bil to prav maratonski glasbeni večer, saj je trajal vsaj štiri ure in je poleg obeh simfonij ponudil še štiri druga Beethovnova dela. Ko bi nam ga le bilo dano doživeti dandanes!
Poleg simfonije na prvem mestu sporeda je bila zanimiva tudi postavitev orkestra na odru: kontrabasi in violončeli na levi, harfa na desni, prve in druge violine pa levo oziroma desno od nemško-japonskega dirigenta Eliasa Grandyja; takšna postavitev sicer praviloma žlahtni zvok godalne sekcije (to je dobro vedel tudi na primer Carlos Kleiber), zato sem se je razveselil. Ob začetku prvega stavka pa je prvi vtis vendarle povedal, da bi si želel mehkejši in bolj homogen godalni zvok, razen morda v pianih. Nekatere dinamične relacije so ostale neurejene, denimo med (solo) pihali in preostankom orkestra. Drugi stavek je zaznamoval (pre)počasen tempo, a so ga oplemenitili res lepi pihalni soli flavte (Irena Kavčič), oboe (Irmgard Anderl Krajter) in klarineta (Jurij Hladnik). Grandy si je tu resnično vzel čas, videlo se je, da si tega dejansko želi in v izvedbi uživa, a je bolj kot eleganco in idiliko (po)ustvaril občutek razvlečenosti.
Tretji stavek je bil tekoč in dovolj izčiščen, a smo vselej, ko so igrala, slišali preveč trobil – po drugi strani pa so bili soli oboe preveč sramežljivi. Nevihta je v četrtem stavku dobro uspela, sploh po zaslugi timpanov (Andraž Poljanec) in kontrabasov. Tako kot drugi je bil tudi sklepni stavek zastavljen konkretno široko – preveč poduhovljeno in premalo poživljeno –, toda ta dirigentova odločitev ni ničesar odvzela že inherentni lepoti Beethovnove partiture. Mimogrede še tole: da je bila na sporedu prav Beethovnova Šesta simfonija, se zdi zanimivo še z vidika, da je v istem tednu – le dva oziroma tri dni pozneje – še znamenitejšo Peto simfonijo istega skladatelja (“simfonijo vseh simfonij”, kot so jo poimenovali sami) odigral Orkester Slovenske filharmonije.
Aranjueški koncert (izvirno Concierto de Aranjuez) za kitaro in orkester španskega skladatelja Joaquína Rodriga, ki je v visoki starosti umrl leta 1999, je pri nas redko na sporedu; nazadnje sem ga imel v isti dvorani priložnost slišati pred verjetno kakimi petnajstimi leti v izvedbi Tomaža Rajteriča. Tokrat se je orkestru pridružil slovenski kitarist Mak Grgić, ki zadnja leta živi in deluje predvsem v ZDA, kjer je na Univerzi v Južni Karolini zaposlen kot profesor.
Allegro con spirito prvega stavka je zvenel prav tako – tekoče in navdahnjeno, dogajanje so zmotila samo občasna manjša ritmična nesoglasja med solistom in orkestrom. V tuttih so trobila spet zapretiravala z glasnostjo. Drugi stavek je v zelo lepi izvedbi Nine Tafi predstavil znamenito melodijo solo angleškega roga, ki jo je leta 1960 na legendarnem albumu Sketches of Spain genialno posvojil Miles Davis (aranžiral je Gil Evans). Grgić se je tu izkazal še za posebej pretanjenega interpreta. Zadnji stavek pa je izzvenel prav kot opisano v koncertnem listu: »kot veleva tradicija, finale obnovi ritmično gibanje prvega stavka in mu doda še izrazitejši plesni zagon«. Če vas je koncert očaral in si ga želite še slišati, priporočam vrhunski Philipsov posnetek, na katerem je ob londonskem komornem orkestru Academy of St. Martin in the Fields zaigral Pepe Romero (dirigiral je sir Neville Marriner).
Naposled smo prisluhnili še enemu španskemu skladatelju, Manuelu de Falli in njegovi suiti št. 2 iz baleta Trirogeljnik. Trije stavki ognjevite španske glasbe (plesi seguidilla, oblika flamenka farruca ter jota v ritmu hitrega valčka) svetlih in barvitih tonalnosti ter bleščeče orkestracije so v spretni izvedbi in v pravem duhu sklenili prijeten koncertni večer.
