Tudi knjige o glasbi so lahko izjemne in navdihujoče, druge pa prava mora za branje in nepotreben balast na knjižnih policah. O bluesu sem prebral najboljše knjige od ljudi, ki so ga imeli res radi in ki so se tudi sami podali z magnetofonom, fotografskim aparatom in prijaznostjo v bluesovske pokrajine podeželja in velemest ter so zato ponudile človeško topel vpogled v svet in razumevanje ljudi in okolja, od katerih imamo praviloma najraje le rezultat njihovega dela, t. j. muziko. Med literaturo o glasbi sodijo tudi razni »vodiči«, ki kot kažipoti bralcu (beri: kupcu izdelkov, se pravi plošč) omogočijo zgolj orientacijo po bluesovski krajini in ga pripeljejo do bolj ali manj znanih ustvarjalcev. Seveda tudi jaz že nekaj desetletij segam po All Music Guidu, pa Rough Guidu, pa … ameriških, evropskih in drugih avtorjev. A na začetku 1980 let vsega tega še ni bilo, zato smo toliko bolj hlastali za vsako novo knjigo o muziki, ki nas je prevzela. Nekatera dela so po obsegu zelo skromna, druga pa zajetna. Za izhodišče današnje kolumne sem izbral knjigi, ki me spremljata že dobra štiri desetletja in pritrjujeta trditvi, da je manj (pravzaprav lahko tudi) več.
Vsakemu ljubitelju sodobne glasbe lahko samo toplo priporočam branje knjig Petra Guralnicka, ki je tudi avtor drobcenega vodnika The Listener’s Guide To The Blues iz leta 1982. V njem ni ničesar preveč, a je tudi vsega (več kot) dovolj za začetek … pa ne bom napisal, da samo za začetnike. Z leti ugotoviš, da se na mnenje, okus, izbor (med zrnjem in plevami) nekoga lahko zaneseš in Peter Guralnick sodi v krog tistih, ki pri meni nekaj štejejo. Danes, ko obstaja »milijon« najrazličnejših »pakiranj« posnetkov bluesmanov iz preteklosti, je tak priročnik še toliko dragocenejši, da se ne »izgubiš« med »bogato ponudbo«. Vsi pač ne morejo (in tudi ne rabijo) poznati vseh skladb vsakega muzikanta iz vsakega leta, sploh če je teh mnogo (kot pri Johnu Leeju Hookerju ali Lightninu Hopkinsu). Guralnick je uporabil selektivni pristop, za razliko od Sheldona Harrisa, ki je v svojem monumentalnem delu Blues Who’s Who iz leta 1979 podlegel naštevanju faktografskega bogastva (in je ravno zato precej manj uporabno za vsakdanjo rabo povprečnega poznavalca), s katerim je kronal svoje dvajsetletno raziskovanje bluesa. Kak fanatičen navdušenec nad čim moraš biti, da ustvariš tako delo, ve najbrž le Stefan Wirz, ki je že nekaj desetletij s svojo spletno stranjo nepogrešljiv vir vsem tistim, ki želimo vedeti največ o vsem, kar je bilo izdano s področja bluesa. Na njegovi diskografski strani se naleti tudi na plošče s posnetki, ki jih drugje ne boste mogli zaslediti. Par takih raritet bom izpostavil v nadaljevanju.
Še posebej zanimivo je naleteti na izvajalca, ki je posnel le eno samo ploščo, ali pa obstaja na magnetofonski trak zabeleženih le par komadov, kar ni bilo dovolj niti za objavo na samostojnem albumu. Začne vrtati črv radoznalosti – zakaj, še posebej če je slučajno dober. Če je izdal le eno ploščo namreč še zdaleč ne pomeni, da ni bil dober. Morda so ga le prepozno odkrili in je umrl kmalu za tem zaradi strarosti ali neozdravljive bolezni, morda ga niso mogli več izslediti zaradi nenehnih selitev – drifting from town to town… – , ali pa ni imel v malhi širokega nabora pesmi kot kak Leadbelly ali Mance Lipscomb, oziroma prva plošča ni šla v tistem času dovolj dobro v denar? Razlogov in odgovorov je veliko, a to, da je edina, naj ne bo razlog, da bi takšno ploščo kar preskočili. Pa si poglejmo par takih primerov. Morda bo komu od vas, kaj ugajalo, če bo iskanje na YouTubu ali Spotifyju etc. obrodilo kaj sadov.
Še vedno z zanimanjem sledim novim izdajam starih posnetkov v upanju, da bo kdo izdal kaj takšnega, kar je ostalo do sedaj še neizdano, pa ima kljub temu neko vrednost, čeprav je bilo vse najboljše že zdavnaj izdano (Guralnick je izpostavil izključno najboljše posnetke). Pred dvema letoma so pri Smithsonian/Folkwaysu brskali po zapuščini Macka McCormicka in na trojnem albumu pod naslovom Playing For The Man At The Door – Field Recordings From The Collection Of Mack McCormick (1958 – 1971) predstavili kup še neizdanih posnetkov iz njegovega arhiva. Med tistimi, ki izstopajo na njem, je kitarist Black Ace, čigar edini album je bil izdan leta 1960 pri založbi Arhoolie. Kompleten arhiv te pomembne bluesovske založbe je od leta 2016 prav tako varno spravljen in dobro upravljan pod okriljem inštituta Smithsonian in njegove glasbene blagovne znamke Folkways Records.
Leta 2023 umrli Chris Strachwitz je dobro poskrbel za glasbeno zapuščino in kontinuiteto njemu ljube glasbe, ki ji je namenil vse svoje življenje. Ob listanju starih katalogov njegove založbe Arhoolie Records vzniknejo imena bluesmanov Black Ace, J. C. Burris, K. C. Douglas, L. C. Good Rockin’ Robinson, pa odlična Johnie Lewis in Herman E. Johnson. Njihov skupni imenovalec je, da je vsak od njih posnel le eno samo ploščo in se z njo vtisnil v zgodovinski spomin. A tudi pri drugih, še manjših in prav tako neodvisnih založbah, se najdejo taki primeri glasbenikov, ki so se zapisali v zgodovino posnetega zvoka le z enim diskografskim izdelkom. Kitarist Dan Pickett je leta 1949 za Gotham Records posnel enega najboljših country bluesov po drugi svetovni vojni (na ediciji Flyright Records je dodanih še par komadov prav tako talentiranega Tarheel Slima), izjemen pa je bil tudi kitarist Guitar Nubbit, ki je med leti 1962 in 1965 naredil še manj posnetkov, le za eno stran vinilnega albuma, izdanega pri Matchbox Records). Cat Iron je bil dober akustični kitarist, ki ga najdete na Folkways Records. Pri založbi Southland so izdali posnetke kitarista Willieja Guya Raineya, pri Ahura Mazda Records pa Scotta Dunbarja. Vsi našteti so bili odkriti in posneti v šestdesetih in sedemdesetih letih. V osemdeseta pa segajo posnetki Lonnieja Pitchforda in Boyda Riversa, ki sem ju omenil že v predhodnih kolumnah. Zelo dober kitarist Lottie (Lattie) Murrell pa je ostal zapisan le na par posnetkih, ker je bil bolj »zapisan« nestanovitnosti in alkoholu.
