Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 9. oktober 2025
Abonmajska sezona Filharmoničnih klasičnih koncertov Orkestra Slovenske filharmonije se je letos začela s “simfonijo vseh simfonij”, kot so jo poimenovali sami. To definicijo gotovo vsaj večina poslušalcev razume po svoje, čeprav je v kontekstu priljubljenosti dela, ki je bilo na sporedu koncerta, mogoče razumeti, zakaj so jo tako poimenovali. Kljub trudu, ki ga Orkester Slovenske filharmonije zadnja leta z uporabo mnogih pristopov vsekakor (še bolj) intenzivno vlaga v lastno priljubljenost in prepoznavnost, pa za abonmajske koncerte v Cankarjevem domu še vedno natisne zgolj po tisoč izvodov koncertnega lista in velika Gallusova dvorana, ki bi lahko v dveh večerih skupaj sprejela več kot 3.000 obiskovalcev, ostaja precej prazna – le približno tretjinsko zasedena.
Uvodoma smo prisluhnili Haydnu in njegovi Uverturi k operi L’isola disabitata (Neobljudeni otok), Hob. 28/9. V precej komorni zasedbi so poleg godal sedeli samo še fagot in flavta ter po dve oboi in rogova. Pogrešal sem čistejši zven godal, ki sem ga od Orkestra Slovenske filharmonije slišal že tolikokrat, da dobro vem, da ga zmorejo. Po nekaj minutah se je vtis sicer popravil in če že sama uvertura z ničemer posebej ne fascinira, pa je pri nas verjetno sploh še nismo slišali (ali pa vsaj že zelo dolgo ne), tako da je bila programska odločitev s tega vidika smiselna.
Preostanek večera je bil namenjen izključno Beethovnovi glasbi, najprej Koncertu za klavir in orkester št. 2 v B-duru, op. 19 v običajnih treh stavkih. Ob orkestru, ki ga je vodila dirigentka Lucie Leguay, je nastopil pianist Alexandre Tharaud. Francoski virtuoz z obsežno diskografijo, ki je začel klavir igrati pri petih letih, je s štirinajstimi že študiral na Pariškem konzervatoriju, sicer pa v lastnem domu klavirja nima, češ da bi ga “prisotnost glasbila namesto posvečanja trdemu delu premamila v predajanje veselju ob improvizaciji.”
V prvem stavku smo slišali lepo, tekoče udejanjenje skladateljeve romaneskno-klasicistične, pri tem koncertu kar nekoliko mozartovske manire. Paralele z Mozartovo glasbo in njegovim ustvarjalnim modusom operandi je v koncertnem listu potegnil tudi dr. Gregor Pompe in zapisal, da “je to skladateljevo zgodnje delo in da so prvi osnutki nastali v času, ko je Mozart snoval zadnje klavirske koncerte.” Tharaud se je – kot smo tudi pričakovali – izkazal za tehnično spretnega in interpretativno privlačnega pianista s poslušljivim in utečenim pristopom, me je pa nekoliko presenetilo, da je igral po notah, česar pri profesionalnih solističnih nastopih z orkestrom nisem doživel že res dolgo – pravzaprav se sploh ne spomnim, kdaj sem bil temu nazadnje priča. Po uvodnem stavku se je zgodil poskus aplavza, česar ravno tako na abonmajskih koncertih nismo slišali že dolgo – le kaj se je zgodilo s publiko?
Še najbolj je z res čarobnim koncem očaral drugi stavek, sklepni pa tako s predstavo solista kot spremljavo orkestra; tu si je topel stisk roke zaslužila dirigentka, ki ravno tako prihaja iz Francije in se je v Ljubljani zaradi dveh (oziroma štirih) koncertov z Orkestrom Slovenske filharmonije mudila dlje, kot je za gostujoče dirigente običajno, s čimer je dobila in očitno tudi izkoristila dragoceno priložnost, da z orkestrom na vajah preživi več časa.
Ste že uganili, katero delo so v Slovenski filharmoniji označili kot “simfonijo vseh simfonij”? Če bi zaslišali samo njene prve štiri tone, tisto znamenito “trkanje usode na vrata”, bi odgovor vedeli v hipu. Beethovnovi Simfoniji št. 5 v c-molu, op. 67 v živi izvedbi še vedno prisluhnem z velikim zanimanjem že zaradi radovednosti, kaj bodo glasbeniki – seveda predvsem po zaslugi dirigenta oziroma tokrat dirigentke – svežega prispevali v kronologijo izvajanja ene najpogosteje izvajanih in snemanih partitur vseh časov. Kot se je izkazalo, je bila Leguay tudi na tega Beethovna dobro pripravljena, orkester prav tako, dobrodošlo komponento zgodovinske avtentičnosti pa so izvedbi dodali periodični inštrumenti – Schnellarjeva timpana ter naravni trobenti in rogova. Pretresov ni bilo v nobeno smer: partitura je bila prebrana, odigrana in interpretirana kakovostno, toda presežka, ki bi izvedbo povzdignil nad desetine, če ne stotine do zdaj že slišanih, ni bilo. Še najbolj je prepričala bleščeča modulacija iz c-mola tretjega v zmagoviti C-dur zadnjega stavka – le da se je tu zdelo, da se dirigentki že kar malo “mudi z odra”; tak vtis sem nekajkrat dobil že tudi v predhodnih stavkih. Pod črto torej solidno, a nikakor nepozabno ali kakor koli revolucionarno.
