Uvodoma ob tokratnem prebiranju kolumne ponujam ob naslovih nekaj plošč tudi par spremljajočih fotografij, ki vizualno odražajo lepoto letnega časa, h kateremu sem tokrat tematsko usmeril svojo pozornost.
Jesen je čas, ko se narava obleče v svoja najbolj pisana oblačila, ki očarajo z barvitostjo in kličejo k optimizmu, veselju do življenja. A hkrati kot radost do življenja in uživanje v lepotah ter blagodatih narave tukajšnjega bivanja, v tem času opozori življenje z zgostitvijo prazničnih dni tudi na tok časa in pomisel na minljivost človeka. Zato ob tokratnem poslušanju razmišljam o nakazanih temah in jih povezujem s časom prehoda iz jeseni v zimo, iz blagodejne harmonije in topline v melanholijo deževno meglenih dni, ko zaveje hlad in preobrazi konec enega življenjskega ciklusa v začetek novega.
Jesen je doma v umetnosti kot neizčrpen navdih literatom, slikarjem, fotografom, filmarjem in glasbenikom. Srečamo jo bolj ali manj jasno izraženo v vseh jezikih v naslovih pesmi in albumov, ne glede na žanr. V moji glasbeni zbirki se z jesenjo srečam najpogosteje v jazzu. Ob milijon različnih posamičnih listov in razkošnih krošenj, ki bi lahko krasile naslovnice, včasih zagledaš tudi kak zmazek, ki je v popolnem nasprotju z vsebino. A tako pač gledamo in vidimo isto stvar, umetniki in vsi ostali. Okus in estetika sta zelo različna, zato o njih nima smisla razpravljati. Jaz bolj ljubim impresionizem, barvne eksplozije, a tudi jasne podobe, kdo drug pa bo navdušen nad nejasno podobo iz abstrakcije. Glasba, kot vsaka umetnost, naj bo v estetski in doživljajski užitek, pa tudi vir za razmišljanje.
Tudi ena od plošč Dona Ellisa nosi preprost naslov Autumn, a ob njenem poslušanju ne vidim prav veliko jesenskega. Morda k temu pripomore tudi naslovnica albuma. Toda Don je bil tak – nekonvencionalen, a zelo nadarjen glasbenik, zato me to niti ne čudi. Ta jesenski feeling je mnogo bolje ujel v skladbi Two Autumns na sijajni plošči Haiku, kjer je v kratkih skladbah naslikal še več podob, s katerimi je izrazil svoje doživetje haiku pesmi, okrog katerih je zgradil kompozicije. Njegovo muziciranje in glasbeno izražanje je odslikava norih šestdesetih, revolta ustaljenemu in iskanja novih možnosti, pop arta in nekovencionalnosti, svobode in improvizacije, mladostne energije in eksplozije ritmov. Za ponazoritev priporočam kak njegov koncertni album, recimo Don Ellis At Fillmore, kjer boste slišali, kaj lahko kdo naredi s komadom Hey Jude.
Kolumno pišem na dan reformacije s hvaležnim spominom na izobražene in razgledane začetnike slovenske pisane besede, ki so nas, Slovence, in naš materni jezik v knjižni obliki postavili na zemljevid kulturnih narodov. Iz spoštovanja do prednikov in spomina nanje ne bi smeli dopustiti razvrednotenja praznikov. Sramotno je, da ob dnevu mrtvih zadnje čase začenjamo več govoriti o dnevu čarovnic, kot pa o mrtvih. Sam se na ta dan spominjam tudi velikih umetnikov, ki jih ni več med nami in nas še vedno bogatijo s svojimi deli. In spominjam se dragega prijatelja glasbenega urednika Toma Pirca, ki ga prav tako močno pogrešam. Spoznala sva se daljnega leta 1970 na Radiu Študent in pogosto stopala po jesenskem listju Tivolija na relaciji Študentsko naselje – Hala Tivoli. Za razliko od večine sodelavcev z radia, sva midva postala mnogo več od sopotnikov. Najino prijateljstvo bi lahko strnil tudi v dve ključni stični točki. Ena je bila ljubezen do glasbe, druga pa predanost družini. Oba sva se lahko poistovetila z naslovom My Dear Family, kot je naslovljena ena od najboljših plošč pianista Mala Waldrona, ki sva ga oba rada poslušala.
Mal Waldron je postal z leti moj najljubši pianist in imam posnetke z več kot sto njegovih plošč. Z današnjo izbrano temo je najbolj usklajena Autumn Dreams, na kateri igra s saksofonistom Charliejem Marianom. Kar štiri skladbe so posvečene jeseni, čeprav so jih posneli na začetku poletnega avgusta 1991.
Jesensko listje … Autumn Leaves sodi med najbolj znane »jesenske« skladbe v jazzovski pesmarici. Je prva na plošči Somethin’ Else alt saksofonista Cannonball Adderleya. In ta plošča je res nekaj posebnega, tako kot je bila plošča Ornetta Colemana z istim naslovom, a povsem drugačna od nje. Z indijskim pridihom je obarvana plošča indijskega sarodista Vasant Raija z naslovom Autumn Song (pomlad pa je počastil s še boljšo ploščo Spring Flowers).
Jesen je bolj ali manj prisotna še na številnih drugih ploščah, a jih bom navedel le par. Zgodnjo jesen je na albumu Early Autumn uglasbil legendarni Woody Herman, pa tudi John Coltrane je v svoj baladni repertoar uvrstil skladbo Autumn Serenade. Jesen je lepa vedno in povsod (ne samo pri nas z žarečim kraškim rujem ali pozlato macesnovih iglic), tudi v velemestih. Kenny Burrell pa »opeva« s kitaro jesen v New Yorku na plošči Blue Lights.
Za razliko od Vivaldija in njegovih štirih letnih časov ter Walterja Carlosa, ki jih je v sedemdesetih letih z delom Sonic Seasonings zvočno izrazil na povsem drugačen način (čista elektronika, saj je vse ustvaril s sintetizatorji), smo bili danes osredotočeni le na čas jeseni. Jesen v besedni zvezi »jesen življenja« simbolno povezujemo tudi z iztekajočim časom človekovega tuzemskega bivanja … življenja … v jeseni, v harmoniji njenih barv, v božanju toplih sončnih žarkov – za velik del človeštva je ta trenutek, na žalost, čista iluzija. Kot iluzija se tudi zdi občutek, da je jesen najkrajši od vseh letnih časov, ker je najlepši in ker želimo, da bi lepe stvari trajale čim dlje. Buddy Guy je dokaz, da je to možno, saj je na začetku njegove jeseni na albumu Living Proof posnel skladbo 74 Years Young, pa je od takrat minilo že petnajst let, pa še kar igra. Bi bil zadovoljen, če bi usoda tudi meni namenila tak podaljšek.
