Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 23. oktober 2025
Pred jesenskimi prazniki in počitnicami smo v Cankarjevem domu prisluhnili drugemu koncertu abonmajskega cikla Samih mogočnih skladb (SMS) Orkestra Slovenske filharmonije, ki je obljubljal skladbe Škerjanca, Debussyja in Holsta. Še posebej razveseljujoče je bilo domače ime, saj ne more biti glasbe slovenskih skladateljev na naših koncertih nikoli preveč. Veseli nas, da je je v letošnjih ciklih orkestra kar nekaj, od starejših do mladih peres, obenem pa se v prihodnje veselimo najmanj takšne, če ne še večje zastopanosti; čudovito bi bilo denimo spet slišati Ajdičevo Drugo simfonijo (“Okno duše”) v celoti, ali pa katero od Arničevih simfonij.
Na tokratnem koncertu nam je iz zakladnice domače glasbe večer polepšala Simfonija št. 1 v A-duru, ki jo je pri svojih 31 letih napisal veliki Lucijan Marija Škerjanc (pozneje so sledile še štiri). 15-minutna skladba (pri tej dolžini nemara bolj sinfonietta ali, kot je v koncertnem listu zapisal Gregor Pompe, po izvirni zasnovi simfonični stavek) ima zelo svetel in topel začetek, ki v smislu občutij, ki jih prikliče, spomni na Kozinovo Belo krajino. Optimizem se v Škerjančevi glasbi nadaljuje in se umakne le v posameznih odsekih. Zvočnosti in orkestracijski prijemi so občasno filmski, vse dokler vzdušje ne postane bolj zamišljeno in introspektivno (kot da se je hotel skladatelj vprašati, kako dolgo lahko v njegovem ali zunanjem svetu traja uvodna sproščenost) – tudi po zaslugi dobro pripravljenega orkestra z dirigentom Joelom Sandelsonom, ki se je s Škerjancem z dirigentskega podija zagotovo srečal prvič, a mu je uspela pohvalna interpretacija skladbe. Sklep, kot ga je zapisal skladatelj in poustvaril orkester, je bil bolj vprašujoč, a nikakor zlovoljen ali negativen. Spomnimo se na besede Matije Bravničarja: “Škerjanc je najboljši, ko poje melodije; tedaj je škrjanček, ki pa v svoji glasbi le redko zapleše, besni ali pokaže srečo.”
Če povprečnemu gimnazijcu omenimo glasbeni impresionizem, bo zelo verjetno odgovoril z enim samim imenom: Debussy. Seveda bi imel prav (sploh če bi omenil še na primer Ravela in Deliusa) in lepo, da tokrat za spremembo nismo slišali Morja, ki je v zadnjih letih v Gallusovi dvorani zvenelo kar nekajkrat, pač pa Tri nokturne, ki so nastali nekaj let pred morskimi simfoničnimi skicami. Tudi pri tej lirični večerni glasbi gre za glasbeno manifestacijo impresionizma par excellence, še posebej v prvem (Oblaki) in tretjem stavku. Sandelson in orkester sta to maniro udejanila uspešno – občuteno in v drugem stavku (Praznovanja) smelo, v zadnjem (Sirene) pa je očaral združeni ženski pevski zbor (Ženski zbor Slovenske filharmonije in Dekliški pevski zbor Akademije za glasbo). Balans med obema glasbenima korpusoma je bil načeloma kar smiseln, le da je bil zbor za orkester nekajkrat dejansko – kdo bi si bil mislil – premočan! Karkorkoli, Debussyjeve sirene so se naposled izkazale za kar pravšnji uvod v sklepni del večera, ki smo ga dočakali po premoru.
Ko je angleški skladatelj Gustav Holst dovršil sedemstavčno orkestrsko suito Planeti (številka opusa 32 tokrat ni bila navedena), si niti v sanjah ni mislil, kako izjemen uspeh bo doživela skladba, ki bo postala nepogrešljiv navdih številnim skladateljem filmske glasbe, pa tudi mnogim ostalim glasbenikom, celo težkometalnim skupinam in še komu. Nesluten uspeh Planetov je sicer introvertiranega in umirjenega skladatelja spravljal v grozo in obup, saj je posledično zanemarjenost svojih številnih ostalih del, ki jih je sam štel kot veliko boljše dosežke, občutil kot veliko krivico. Toda dejstvo je, da ostajajo Planeti edina Holstova skladba, ki jo je mogoče redno slišati na koncertnih odrih – in tudi poslušalci jo vedno znova sprejemajo z navdušenjem in naklonjenostjo.
Mars, prinašalec vojne je bil tokrat še dodatno presunljiv zaradi aktualnega dogajanja v Palestini, Ukrajini in v ostalih desetinah vojnih žarišč po svetu in prav nič težko ni bilo razumeti, zakaj so prvi poslušalci suite takorekoč še v vihri prve svetovne vojne ob brutalnosti in militantni neizprosnosti Holstove glasbe jokali od groze. Venera, prinašalka miru je bila lepa in idilična, res pravi kontrast in obliž na rano Marsove pobesnelosti. Že ob izvedbi pred več kot trinajstimi leti (tedaj Orkester Slovenske filharmonije nastopil z danes pokojnim sirom Nevillom Marrinerjem) sem zapisal, da “pretirani glissandi v violinskih solih (Kolbl) niso potrebni, če niso napisani”; isto pripombo ponavljam tudi tokrat. Srebrnkasti, bitonalni krilati sel Merkur je ob hitrem tempu in transparentni orkestraciji izvedbeni izziv vsakemu orkestru. Tempo je bil tokrat nekam (pre)počasen za skercozno naravo stavka, izziv pa je bil uspešno opravljen. Jupiter, prinašalec veselja je bil zaznamovan z res čudovito izvedbo svečane osrednje melodije, ki se prek treh oktav vzpne do himničnih razsežnosti (na Otoku jo poznajo in prepevajo kot domoljubno I Vow To Thee, My Country).
V Saturnu, prinašalcu starosti je hekelfon oziroma basovsko oboo iz neznanega razloga zamenjal bas klarinet. Rezultat ni bil ravno posrečen niti prepričljiv, sta pa bili zlovešča gradacija stavka vse do odzvanjanja pogrebnih zvonov in sklepna resignacija starosti, ki je, kot sugerira glasba, lahko tudi lepa, odlično izpeljani. Uran, čarovnik je bil prav tak – uspešno čarovniški in porogljiv kot Dukasov Čarovnikov vajenec, kjer se sproži podoben glasbeni aparat magije v zasedbi fagotov in ksilofona, vse skupaj pa “pripelje do nastopa maničnega plesa, medtem ko je zaključek tih in zlovešč” (Pompe). Planete je sklenil skrivnostni Neptun, mistik v idealnem tempu in z idealno evokacijo oddaljenih globin vesolja, kjer je glavno vlogo še drugič v večeru prevzel ženski zbor, tokrat izza odra. Učinek je bil pri tokratni izvedbi najodličnejši do sedaj, saj je do potankosti sledil Holstovim v partituri zapisanim navodilom, naj zbor poje v zaodrju in zadnji takt svojega parta ponavlja, “dokler se zvok ne izgubi v daljavi” ter da je treba “odpra vrata med zborom in koncertno dvorano v zadnjem taktu neslišno zapreti”. Da ne pozabim: pomembno vlogo pri izvedbi Planetov je imel z lepo izvedbo svojega parta tudi gostujoči organist Gregor Klančič.
Ker naš domači planet astrološko ni signifikanten, mu Holst stavka ni napisal, prav tako ne Plutonu, ki je na odkritje in planetarni status čakal še kakih 20 let po nastanku suite (ter ga leta 2006 izgubil), glede na zgoraj zapisano pa je popolnoma razumljivo, da ni imel skladatelj niti najmanjše želje po tem, da bi stavek dopisal po odkritju planeta (kmalu po tem je tudi umrl, star zgolj 60 let). Toda glede na izjemno priljubljenost Planetov je Plutona pozneje uglasbilo več skladateljev; najbolj znan in včasih dejansko tudi na konec “uradne” suite “nasnet” poskus je delo Colina Matthewsa z naslovom Pluton, prenovitelj (Pluto, the Renewer).
