Afrika in njeni ljudje so nam danes mnogo bliže kot kadarkoli, tudi po zaslugi glasbe. Šele pred dobrimi petdesetimi leti so se v svet njihove raznolike glasbe na široko odprla vrata in okna, ki so bila do takrat priprta in so skoznje pokukali večinoma le radoznali etnomuzikologi in redki glasbeniki od drugod. Letalske povezave so povezale celine ter odločno skrajšale potovalne čase do najbolj oddaljenih mest našega planeta, ki so jih pred enim stoletjem povezovale kvečjemu železniške proge, še pred tem pa le ladijski promet s parniki in nato nadaljevanje na živalskih hrbtih ali prebijanje na lastnih dveh nogah v divjino neznanih dežel. A tja je prvič stopila noga osvajalskih belcev že pred petimi stoletji, ko so se odpravili proti osrčju črne celine in si začeli podjarmljati vse, od ozemelj z naravnimi bogastvi do ljudi. Domorodce so lovili kot divje živali, jih vozili v prekooceansko suženjstvo in jih prodajali na tržnicah z licitacijami kot kakšne eksotične živali ali tropske sadeže. Se kdo čudi, da belce vsepovsod le sovražijo?
V skromnem predstavnem svetu povprečnega zahodnjaka je bil blues vsezkozi poistoveten s podobo izmučenega črnca, ki je pel svoj blues, obvezno s kitaro v roki ali obešeno čez ramo. Nič drugače ni bilo pri nas, saj je še moj (bluesofilski) predhodnik na Radiu Študent v oddaji Produkcija Takoma (ki je bila primarno posvečena belim ameriškim kitaristom – in ne bluesu, da ne bi kdo zmotno mislil) prisegal na to, da so pravi bluesmani le kitaristi in to samo finger-pickerji. Ker se je takšne (glasbenike, ki so prepevali le ob zvokih svoje akustične kitare) našlo tudi v osrčju Afrike, nikogar ne presenetita izraza afriški blues in puščavski blues, ki dosledno sledita poenostavitvi in sveti preproščini. Marketinški strokovnjaki le zamahnejo z roko, češ, kaj bi s tem drobnjakarstvom, nekam jih bo treba uvrstiti in jih dajmo v predalček z oznako blues, dokler si ne izmislimo kaj novega. In so si: world music. No, kakorkoli, če so imeli Američani sredi 1970 let kot preživeli arhetip bluesmana še zelo vitalnega Johna Leeja Hookerja, je bil v Afriki tak »bard« Ali Farka Toure, takrat sredi svojih tridesetih.
Kot marsikak originalni ameriški bluesman je bil tudi njegov afriški derivat Ali Farka Toure sprva poljedelec in živinorejec, kar je opustil šele po tem, ko je postal toliko znan in z leti vedno bolj spoštovan, da je lahko začel živeti od zaslužka z muziciranjem. Prav on je postavil Mali s prestolnico Bamako na zemljevid glasbenega sveta. Lepo je videti tega carja, ko dokumentarni film pokaže, kako ga prevažajo v drevaku po reki Niger ali ko drvijo s terenci po sipinah razbeljenega peska med redko poseljenimi naselbinami hiš ali šotorišč. Za frankofonske države so od nekdaj vse poti vodile v Paris, ki je tako postal tudi izjemno pomemben center za ohranjanje različnih glasbenih kultur. Diskografske družbe Ocora, Buddah, Le Chant DuMonde, Harmonia Mundi in Festival so bile tiste, preko katerih smo doživeli prvi stik z večino teh eksotik. Malijski blues pa je sčasoma postal najbolj znan med vsemi, saj ga predstavlja vrsta odličnih glasbenikov, ki so se zgledovali po velikem vzorniku Ali Farka Toureju, ki je oral ledino in se mu je uspelo prebiti iz anonimnosti afriške puščave pod reflektorje svetovnih metropol.
K svetovni slavi Ali Farka Toureja je pripomogel tudi Ry Cooder. Plod njunega sodelovanja je uspešen album Talking Timbuktu iz leta 1994, ki smo ga kmalu lahko kupili tudi pri nas, saj je takrat plošče angleške založbe World Circuit sproti uvažal neumorni Drago Vovk iz novomeške založbe Sraka. Kot velik ljubitelj glasbe in ambiciozen podjetnik ter radijec je na lastnem radiu Sraka ter še prej na nacionalnem radiu predstavil obilo dobre glasbe, ki ji je nato našel tudi pot na police trgovin. Ena takih, tisti čas dobro založenih, je bila knjigarna Kazina, ki jo je kot poslovodkinja vodila zagnana ljubiteljica kulture Saša Vodovnik. Ker je sodila pod okrilje Mladinske knjige, smo lahko tam našli tudi marsikatero zanimivo knjigo o glasbi. Kot redka specializirana knjigarna je postala tisti čas tudi pomembno srečevališče ljubiteljev knjig in glasbe. Da ne bom krivičen in koga preskočil, naj povem, da je založba Mladinska knjiga že prej, v zgodnjih sedemdesetih v knjigarni Konzorcij imela oddelek posvečen glasbi in prodaji gramofonskih plošč (s poudarkom na ponudbi klasične glasbe), ki ga je takrat vodil Jure Kozina, sin skladatelja Marjana Kozine. Pri Juretu smo naročali in kupovali prve ECM-ke in druge plošče (večinoma nemških ponudnikov), ki smo jih lahko udobno zleknjeni na sedežni garnituri tudi poslušali (z gramofonov Dual in slušalkami znamke Senheiser). Tam sem naročil svoje prve plošče jazza in bluesa, licenčne izdaje ameriških založb, ki so izšle pri nemškem Bellaphonu.
Da ne zapadem preveč v obujanje osebnih spominov na mlada leta, se vračam h glasbi iz Malija, ki je bila tisti čas pri nas še popolna neznanka. Boubacar Traore ter precej mlajša Toumani Diabate in Bassekou Kouyate ter drugi od tam in iz okoliških afriških držav so bili namreč še popolna neznanka, saj so izdali prve plošče šele v 1980 letih. Razen afro-popa njegovega pionirja Fela Kutija, je bilo v 1970 letih težko priti do avtentičnih posnetkov, pa še to le na redkih kasetah. Te so imeli afriški študentje, ki so študirali pri nas in bivali v študentskih domovih. Tako sem se seznanil z etiopsko muziko, ki me je povsem prevzela, a sem lahko kupil prve plošče šele tri desetletja kasneje, ko je postala etno muzika »in«. Čas 1990 let in na prelomu tisočletja je bil tisti, ko lahko govorimo o eksploziji zanimanja za tovrstno glasbo. Festival Druga godba in glasbe sveta koreninijo v tistem obdobju in od takrat naprej redno predstavljajo vse, kar je aktualnega na tem področju. Predvsem mojemu kolegu iz glasbenega uredništva Radia Študent Zoranu Pistotniku se lahko zahvalimo za iniciativo in začetni zagon ter predstavitev nekaj imenitnih imen, ki smo jih lahko videli na ljubljanskih odrih v začetnih in najboljših letih njihovega ustvarjanja. Med njimi so bili tudi »puščavniki« s svojim afriškim bluesom.
Ko se kaj na trgu »prime«, sledi začetnemu prodoru kakega pionirja na tem področju cela kopica replik, ki so si podobne kot jajce jajcu, a le redkokatera je vredna naše pozornosti, saj učenci praviloma niti ne dosegajo vzornika, kaj šele, da bi učitelja kdo presegel. A se zgodi, zlasti, če začetnik ostari in/ali oslabi, izgubi motivacijo ter vztraja le še zaradi inercije. Takšna je zgodba s Tinariwen, ki so zasloveli z odlično drugo ploščo Amassakoul, a niso uspeli dolgo ohraniti tako visoke kvalitete. Ustvarili so format zelo uravnotežene in udarne skupinske igre, s katero so navduševali širom sveta. In dobili vrsto klonov, ki so se priklopilli na ta vlak. Tartit, Bombino, Tamikrest, Etran Finatawa, Lobi Traore so le najbolj znani eksponenti. Večino smo lahko slišali v Ljubljani, a mi je ostal v spominu kot presežek zgolj prvi nastop takrat novoustanovljene zasedbe Tamikrest v Križankah, ki je bil edini enakovreden vzornikom Tinariwen s koncerta na Womadu, ki je dosegljiv na YouTubu in je res izvrsten.
So pa iz tega »bazena« zahodnega krila osrednjeafriškega prostora doma tudi izvajalci, ki jih bolj čislam. Tak je afriški Hendrix, kot so poimenovali kitarista Lobija Traoreja. Kar dolgo sem čakal na njegov odlični CD z naslovom Mali Blue. Kot pravi Hendrix, je tudi ta afriški prekmalu umrl. Njegova muzika prej kot na zasanjani desert blues akustičnih kitarskih poetov spominja na energični rock, s katerim zapraši po soničnih krajinah afriške podstati. Podobno eksploziven je mojster n’gonija Bassekou Kouyate, čigar skupino sestavljajo samo družinski člani z ženo in pevko Amy Sacko kot češnjo na torti. Med odličnimi pevkami iz Malija moram vsekakor omeniti Oumou Sangare in njen album Moussolou. Najbolj znan duo sta Amadou & Mariam. Med kora playerji sem sčasoma postavil na sam vrh Ballaké Sissoka, ki je na plošči New Ancient Strings enakovreden mojster istega instrumenta kot bolj znani Toumani Diabate. Za nepozabna koncerta sta poskrbeli tudi zasedbi Mamar Kassey iz sosednjega Nigra s programom s prve plošče Denke-Denke ter tolkalska zasedba Farafina iz Burkina Faso. Izmed številnih plošč Ali Farka Toureja je moje priporočilo za poslušanje namenjeno zlasti The River, The Source in preprosto poimenovanemu Ali Farka Toure.
Afriški blues je bolj enostaven in razumljiv, čeprav ima pogosto vključeno politično sporočilo, saj so nekateri glasbeniki prejšnje puške v rokah zamenjali z instrumenti; za (mar res?) izvirnega pa bi pogosto potrebovali slovar slenga za razumevanje prikritih pomenov, saj je v besedilih mnogo bolj sočen, nemalokrat celo vulgaren. A tudi življenje je surovo in vulgarno, mar ne? Še posebej v Ameriki (kot domovini bluesa), da o Afriki ne govorimo – slike Tuaregov ob tabornih ognjih med puščavskimi sipinami pod zvezdnim nebom pa bodo kmalu sodile le še v bled spomin in med romantično šaro.
