Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 4. december 2025
Zadnji abonmajski koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija v letu 2025 je zaznamoval že na prvi pogled privlačen program, ki je obljubljal prijetno koncertno doživetje, prepleteno in zaznamovano z izobiljem barvitih simfoničnih (pris)podob. Tokrat je dirigiral Gaetano Lo Coco, kljub mladosti mednarodno že zelo uveljavljeni dirigent, ki se poleg glasbe ukvarja tudi s književnostjo, naše občinstvo pa ga je že lahko spoznalo tako na koncertih RTV kot tudi Filharmoničnega orkestra.
Potem ko je George Gershwin, ameriški skladatelj, ki je zakonitosti klasične glasbe na izjemno učinkovit in premišljen način prepletal s prvinami jazza, v začetku 30. let prejšnjega stoletja obiskal Havano, je seveda “moral” napisati skladbo. (Podobna je tudi zgodba Coplandove skladbe El Salón México, ki je začela nastajati istega leta, kot je Gershwin svojo dokončal in smo jo v Kromatiki tudi že lahko slišali.) Tako je nastala Kubanska uvertura, še dandanes priljubljeno Gershwinovo delo s primernim glasbenim etno-folk pridihom. Nekaterih tolkal, ki bi po navodili v partituri morala stati takorekoč ob dirigentu, tam sicer ni bilo, je bila pa tolkalna sekcija razširjena na sedem članov, kar je za zahteve takšne skladbe precej običajno število; kubanska glasbena tradicija vendarle trdno temelji (tudi) na številnih tolkalih. Glasnejši tutti deli skladbe so bili pogosto preglasni, zvok pa posledično razmazan. Osrednji bolj umirjeni del je tudi z akustičnega vidika zvenel precej prijetneje in z lepo spremljavo rogov. V finalu so, kot je bilo žal pač pričakovati, kričava trobila dinamično povsem povozila sicer mnogo številčnejšo sekcijo godal.
Muzikal Zgodba z zahodne strani (v izvirniku West Side Story) ima bogato in zanimivo zgodovino, saj na odrih vztraja že slabih sedem desetletij. V osnovi gre za v mesto New York, znameniti talilni lonec narodov postavljeno in aktualizirano zgodbo o Romeu in Juliji, ki se “ne bi smela” zaljubiti, a se jima to seveda zgodi, kar pa ni brez posledic. Marsikdo se gotovo še vedno dobro spomni filma iz leta 1961, ki je odnesel kar deset oskarjev (tudi za najboljši film), zadnji, ki se je lotil zgodbe in jo v remaku prikazal na novo, pa je bil pred nekaj leti Steven Spielberg; izvirni muzikal so sicer soustvarili plesalec in koreograf Jerome Robbins, besedilopisec Stephen Sondheim in skladatelj Leonard Bernstein. Prav njegove Simfonične plese iz Zgodbe z zahodne strani smo poslušali na tokratnem koncertu. (Bernstein je sicer celoten muzikal kljub njegovi silni uspešnosti posnel samo enkrat, leta 1984, ob odličnosti vseh glasbenikov, produkcijske ekipe in samega posnetka pa je snemanje ostalo v spominu predvsem zaradi neusmiljenega odnosa maestra do tenorista Joséja Carrerasa, ki je imel velike težave s sinkopiranjem ritmično zahtevnega songa Something’s Coming.)
Bernsteinov izbor lastne glasbe je še vedno stalnica in priljubljen gost koncertnih sporedov, čeprav je glede na izvirnik precej osiromašen (izpuščenih je kar nekaj ključnih songov, kot na primer Maria in America). V devetih odsekih se tu brez premora podamo od Prologa do Finala. Somehere je bil primerno in lepo zasanjan, a kaj, ko je v Mambu neoptimalna akustična podoba eskalirala do te mere, da ni bilo več jasno/slišno, kdo počne kaj in koga bi se moralo slišati več – oziroma predvsem manj, zato nam je kar odleglo, ko ga je zamenjal eleganten in tišji Ča-ča. Cool, po zasnovi jazzovska fuga, ki jo zaznamuje dolg crescendo, je bil boljši; pokvaril ga je precej vnebovpijoč kiks trobente, oplemenitil pa odličen vibrafon Petre Vidmar. Zgodba z zahodne strani je bila s simfoničnimi plesi sicer predstavljena in postavljena na zaslužen piedestal, je pa orkester v dinamičnem smislu prepogosto ravnal samodestruktivno – za kar je bil seveda odgovoren predvsem dirigent. Lo Coco namreč korpusa ni (s)tišal ; moral bi jih pač umiriti in “predpisati” igranje ene do dveh dinamičnih stopenj manj od predpisanih v partih.
Za konec smo prisluhnili še Stravinskemu – kajpada baletni suiti Ognjeni ptič (verzije iz leta 1919, naslov dela je bil pri nas nekoč arhaično prevajan tudi kot Žarptica). Predstava in izvedba 25-minutne skladbe sta bili tu uspešnejši kot pri Bernsteinu, še posebej Peklenski ples kralja Kaščeja in Uspavanka (lep slavni solo fagota!) s Finalom. Stravinski je tako postal nekakšen “highlight” večera in zares škoda, da ni bil prav takšen tudi prvi del koncerta, ki mu je sicer v lepo napolnjeni Gallusovi dvorani prisluhnila tudi številčna srednješolska publika.
