Glede na pomen Afrike in njene glasbene kulture za jazz seveda preseneča, da je ni obiskalo prav veliko jazzarjev na turnejah. Še bolj paradoksalno je, da največ afriških jazzarjev izhaja s skrajnega juga tega kontinenta (se pravi, geografsko najbolj oddaljenega od jazzovskih dežel Evrope in Amerike), kjer je kolonializem najdlje trdovratno vztrajal in je z apartheidom razgalil svojo najgršo plat. Glasba je vedno hkrati uteha in (po)beg od realnosti v nekaj lepšega, boljšega, v sanje o prihodnosti. Sta se blues na ameriškem jugu in jazz na afriškem jugu porodila iz enakih vzgibov?
Kot ciljna destinacija za masovno zanimanje jazzistov je Afrika pomembno zastopana šele od 1960 let, pred tem pa je na črni kontinent zaneslo redko koga. Če to ni sodilo v sklop agende ameriškega kulturnega imperializma, je kak jazzar nastopil na afriških tleh bolj kot ne po naključju. Če je bilo treba zapolniti praznino v urniku na turneji, so pa skočili še malo tja … in se imeli fino, uživali v drugačnem okolju, prijaznosti gostoljubnih domačinov, občudovanju eksotičnih krajev, ljudi, arhitekture, kulture. Tu in tam so prisluhnili lokalnim glasbenikom, ki so jih morda tudi navdušili in so jih nato komu priporočili. Eno takih zanimivih presenečenj je čakalo Suna Raja v Egiptu, kjer je leta 1983 srečal Salaha Ragaba in njegov imeniten bend. Skupaj so posneli nekaj skladb, ki so dosegljive na plošči Sun Ra Meets Salah Ragab (And His Cairo Jazz Band) in Egypt, ki mu je vredno vsekakor prisluhniti.
Severna Afrika je bila blizu in zato so v Parizu živeči ameriški jazzisti lahko pogosto prišli v stik z muziko in glasbeniki iz držav Magreba, čemur bom posvetil posebno kolumno. Tokrat le bežna omemba na poti proti osrednjemu delu afriškega kontinenta: Duke Ellington je izrazil svoje navdušenje nad temi deželami tudi z delom Togo Brava Suite (dvojni album z najboljšo izvedbo te suite je danes znan še pod naslovom The London Concert), ki sodi med boljše iz njegovega zadnjega obdobja. V ta čas sodita tudi njegovi znani plošči The Far East Suite in Latin American Suite, ki ju je prav tako posnel po končanih turnejah v teh eksotičnih deželah.
Ampak kaj smo od afriške jazz muzike pravzaprav sploh poznali pred par desetletji tukaj, na našem koncu? Manu Dibango iz Kameruna in njegova Soul Makossa iz leta 1972 je bil pravi afriški meteor, ki je padel v Francijo ter se uvrstil na lestvice popularnosti. Tam je že prej kraljevala tisti čas slavna Miriam Makeba, ki so jo klicali kar Mama Afrika. Bila je najbolj znana afriška pevka, ki je uspela in je pravzaprav izjema od pravila, saj imajo ljudje radi enostavne, spevne reči. Pogosto so jo vrteli na radijskih valovih, a se niso kaj dosti potapljali v globine njenega čustvovanja in vsebine besedil v tujem nerazumljivem jeziku, ki so bila pogosta trpka in prežeta z žalostjo, razočaranji, upanjem in borbenostjo. Večino najboljših let je preživela v eksilu in se tudi zato radikalizirala in postala pojem upornosti in upanja. Sicer pa se je ustvarjal vtis, da »tam doli« vsi le nekaj pojejo in poplesavajo, saj so nam običajno servirali ženske in mešane vokalne zasedbe, ki jih ne morem poslušati niti takrat, ko še zraven migajo v pisanih tradicionalnih afriških opravah. Ceneno in pravzaprav skrajno ponižujoče, še zlasti ob misli na prenatrpane množice brezpravne črnske večine iz getov Johannesburga in Cape Towna. Preziram prakso omalovažujočega in brezčutnega odnosa promotorjev in organizatorjev koncertov, ki so skrbeli zgolj za zabavo zdolgočasene zahodne publike in za svoj žep, ob tem pa jim ni bilo niti malo mar za trpljenje množic ljudi, ki so jih beli rasisti na afriškem jugu obravnavali kot živali vse do konca prejšnjega stoletja – samo da se je na odru Križank in Cankarjevega doma prodajalo iluzijo z lažno podobo veselih, pojočih in plešočih domorodcev z drugega konca sveta, ki so bili videti radostni, veseli, polni energije in optimizma.
Duke Ellington je kar zastrigel z ušesi, ko je slišal peti Sathimo Beo Benjamin peti z zasedbo njenega takratnega moža Dollarja Branda, južnoafriškega pianista, ki ga bolje poznamo pod kasneje privzetim muslimanskim imenom Abdullah Ibrahim. Njegovo prvotno umetniško ime se mi je od nekdaj zdelo sila povedno, saj je tudi on postal svetovno prepoznavna blagovna znamka. Južnoafriški jazz je dobil z njim ambasadorja svoje kulture, ki jo je ponesel po vsem svetu. Njegov African piano je postal sinonim samosvojega talenta. Magnet, ki je pritegnil najrazličnejše glasbenike v njegovo domovino ali pa glasbenike od tam pospremil na svetovne odre. Črno-bel portret Dollarja Branda na naslovnici plošče African piano iz leta 1973 me je katapultiral v raziskovanje ne samo njegove muzike, temveč tudi v spoznavanje glasbene ustvarjalnosti njegovih sodobnikov s skrajnega juga Afrike.
Čeprav je bil v prostovoljnem eksilu večino življenja, je ohranil stalen stik z južnoafriškim okoljem in glasbeniki, saj se je občasno za različno dolga obdobja vračal tja, kjer je začel svojo glasbeno pot. Te plati njegove muzikalne podobe pravzaprav kar precej dolgo nismo poznali, saj je na Zahodu (parkrat tudi na naših odrih) večinoma nastopal s solo klavirskimi recitali ali v manjših (praviloma trio) jazzovskih zasedbah. Čeprav so njegove skladbe od nekdaj večinoma slonele na melodiki njegovih južnoafriških korenin, pa vse razsežnosti tistega, kar ga je izoblikovalo v prepoznavno glasbeno figuro, niso prišle do izraza na številnih posnetkih, ki jih je naredil za zahodne založbe. Prepoznavne vplive pianističnih vzorov Duka Ellingtona in Theloniousa Monka je nadgradil v bolj kompleksen zvok, obogaten s poudarjeno ritmičnostjo, ki je dobesedno žarčil radost in veselje do življenja. Ko je bil med svojimi ljudmi in ko je igral s svojimi ljudmi, s katerimi je odraščal, je bil najboljši. Ta večplastnost preprostih melodij in bogatih ritmov pride najbolj do izraza na posnetkih, ki so nastali v Južni Afriki in na katerih spoznamo precej izjemno talentiranih glasbenikov. Danes se bom osredotočil na njih, ker za marsikoga od njih sicer ne bi slišali oziroma bi ostali prezrti kljub temu, da so vtisnili neizbrisen pečat v zgodovino južnoafriškega jazza in pustili pomemben odtis v jazzu.
Če ste že slišali za imena kot so Hugh Masekela, Chris McGregor, Dudu Pukwana, Mongezi Feza in Johnny Dyani, pa ostajajo imena glasbenikov, kot so Barney Rachabane (izpostavljam ga s ploščo Tegeni / Mafuta), Kippie Moketsi (s ploščo Blue Stompin’«, ki jo je posnel s saksofonistom Halom Singerjem), Basil »Mannenberg« Coettze (s ploščo Shrimp Boats«), Tete Mbambisa (s ploščo African Day), Duke Makasi in Dennis Mpale, poznana le zelo redkim poznavalcem jazzovske scene. Ostala so zapisana v spomin redko koga, čeprav je predvsem Zoran Pistotnik svojčas poskrbel, da so poslušalci Radia Študent v 1970 in 1980 letih slišali tudi njihov »zvok« na ploščah Dollar Branda iz južnoafriške produkcije, ko jih je uvrstil v svoje jazzovske oddaje.
Vprašanje je, kako bi bilo s svetovno prepoznavnostjo Dollar Branda, če ne bi Duke Ellington prisluhnil njegovi takratni ženi. Pevka Sathima Bea Benjamin je bila tista dobra vila, ki je lobirala zanj in Duke Ellington jima je leta 1963 pomagal pri uveljavitvi in preboju na svetovno jazzovsko sceno. Čeprav od velikih obetov ni bilo ravno velikega in takojšnjega rezultata, pa na začetku šteje pozornost in podpora vsakega pomembnega glasbenika. Ob markantnih glasbenih osebnostih ne čudi, če ostanejo talenti njihovih boljših polovic vsaj v senci, če ne spregledani. Bea Benjamin je bila nedvomno izjemno zanimiva vokalistka, priporočam zlasti njeno ploščo African Songbird.
Johnny Mbizo Dyani je basist, ki je večino življenja prav tako preživel v eksilu v Evropi in je ob Dollar Brandu najbrž kar najbolj znan južnoafriški jazzist na Zahodu. Sodelovala sta že v Južni Afriki v 1960 letih. Bom pa na tem mestu izpostavil njegovi izjemni plošči iz 1980 let za založbo Steeple Chase Afrika in Song for Biko. Prva je še najbolj afriška, ritmično bogata, podložena z različnimi tolkali, na katerih izrisujeta melodije dva saksofonista, Johnny Dyani pa se predstavi tudi kot pianist. A je bil mnogo več kot to. Song For Biko že v naslovni skladbi opozori na Steva Bika, ob Nelsonu Mandeli najbolj izpostavljenega borca proti apartheidu, ter na glasbenikovo naklonjenost Afriškemu nacionalnemu kongresu, osvobodilnemu gibanju zoper belsko kolonialno nadvlado. Občutljivost za kruto politično stvarnost na afriških tleh je evidentna tudi iz naslova njegove plošče Angolian Cry. Na tem mestu ne morem mimo omembe poguma izjemnega basista Charlieja Hadna in njegove zavezanosti svobodi in človeškemu dostojanstvu, ki je podprl osvobodilna gibanja v Angoli in Mozambiku, čeprav za ceno lastnega tveganja. Ker ni nikoli zamudil priložnosti, da ne bi podprl prizadevanj zatiranih ljudi, so ga na Portugalskem zaradi podpore osvobodilnim gibanjem in nasprotovanja diktaturi kar zaprli in mu otežili nastopanje.
Ustvarjalnosti temnopoltih afriških umetnikov je bila omogočena boljša eksistenca v tujini, zato je večina njihovih posnetkov nastala na evropskih tleh, kjer so muzicirali in se srečevali med seboj in tudi z drugimi jazzisti. Bilo bi prav čudno, če ne bi bil med njimi tudi trobentač Don Cherry, eden najbolj odprtih duhov za muzike od vsepovsod. Južnoafriški trobentač Mongezi Feza, alt saksofonist Dudu Pukvana in bobnar Makaya Ntshoko so le tri imena širše skupnosti glasbenikov, ki se pojavljajo v različnih kombinacijah. Dollar Brand oziroma Abdullah Ibrahim je le eden od njih, sicer najbolj znan, ker predstavlja tisti del ledene gore, ki je viden. Z Johnyjem Dyanijem sta sodelovala na več ploščah, izdvojil bom njuno sodelovanje v duetu na Echoes From Africa. Žal pa na to ploščo ni bil vključen najboljši komad iz takratnega srečanja. Gre za izjemno subtilno skladbo Saud, posvečeno McCoyu Tynerju, v kateri je Dollar Brand segel v globino svoje lirične narave, ki naravnost osupne. Posnetek se nahaja na objavi ENJA Story – 1972 To 1992 : Twenty Years In Modern Jazz, ki je bila januarja 1993 priložena italijanski reviji Musica Jazz.
Čeprav je bila večina muzike Dollar Branda izdana pri nemški založbi ENJA, obstaja njegovo muziciranje bogato dokumentirano na številnih ploščah južnoafriške založbe As-Shams / The Sun Records, kjer je najti tudi redke posnetke njegovih (pre)malo znanih rojakov. Za posnetke teh imen, ki jih navajam, se kaže potruditi in jih poiskati v arhivu med bogato zapuščino pod skupno oznako As-Shams Archives. Mnogo bolj je sicer znano njegovo občasno sodelovanje z drugimi znanimi jazzisti, recimo z argentinskim saksofonistom Gatom Barbierijem na plošči Hamba Khale! ali pa na plošči Buddy Tate Meets Dollar Brand, izdani pri Chiaroscuro. Tam je najti tudi odlično ploščo Dollar Branda The Journey. Zaradi enostavnih in spevnih melodij je marsikatera njegova skladba zašla na repertoar drugih izvajalcev, ker ponujajo obilo možnosti za improviziranje okrog nosilne teme. Tudi naslovna skladba Hajj / The Journey odlično zveni v interpretaciji drugih glasbenikov, še zlasti okrog Sarathy Korwarja in njegovega kolektiva na dvojnem albumu My East is Your West. Večina plošč Dollar Branda je zaradi lahke dostopnosti plošč založbe ENJA kar poznana našim ljubiteljem jazza, zato bom za zaključek usmeril pozornost drugam.
Za uvajalno spoznavanje južnoafriške jazz scene bi priporočil kompilaciji South African Jazz : Funk & Soul ter Next Stop … Soweto – Volume 2 : Jazz In South Africa 1963 – 1984. Presenečenja nad kvalitetno muziko in odličnim muziciranjem južnoafriških jazz glasbenikov so skrita na ploščah bolj ali manj neopaznih naslovnic ali nepoznanih imen. The Soul Jazzmen – Inhlupeko je že ena takih, na prvi pogled po ničemer izstopajočih plošč, ki ji kaže prisluhniti. A od leta 1960, ko je bila posneta prva plošča južnoafriškega jazza, se jih je nabralo kar veliko. Praznični dnevi so idealna priložnost za malo brezskrbnega brskanja po Youtubu in pretočnih platformah, da si najdete kakšno dobro ploščo izvajalcev, ki vam jih toplo priporočam. Ob že predhodno mimobežno navedenih, bodo Chris Schilder s ploščo Spring, Pat Matshikiza s ploščo Tshona! in Winston »Mankunku« Ngozi s ploščo Yakhal’ Inkomo ne samo nekaj novega, temveč morda celo nekaj najboljšega, kar ste slišali v zadnjem času – povejte naprej, ker si zaslužijo, da ne ostanejo v kategoriji spregledanih.
Če je šel ameriški saksofonist Hal Singer v Južno Afriko in posnel ploščo Soweto To Harlem (imeni zloglasnih getov, vrvišč človeških mravljišč, zgrajenih iz kartona in pločevine), pa je odšel v Beninu rojeni pianist Tchangodei iz Afrike v Francijo, kjer je posnel par odličnih plošč tudi z Archiejem Sheppom, ki se je počutil kar domače, ko je prispel v severno Afriko … In tako je krog sklenjen.
