Da bo mera polna še pred uradnim zaključkom MENT-a 2026, objavljamo še preostale tri pogovore hrvaške Nevidne scene, ki so potekali v zgornji avli Kina Šiška med dvema WC-jema.
Gost četrtega Popcasta Nevidne scene na MENT2026 je Tin Šemovčan, ravnatelj Regeneratorja, javne kulturne ustanove v Zaboku, ki je nekdanji industrijski prostor spremenila v klub, studio, galerijo in inkubator ustvarjalnih praks. V pogovoru, ki ga je vodil Marko Podrug, izvemo, kako deluje “javni” klub kot “pravi” klub in zakaj je podpora mesta ključna; zakaj je pomembno, da ima tako majhno mesto prostor za druženje in ustvarjanje mladih; kako je Regenerator rasel od leta 2009 do danes; da Regenerator zaobjema klub, studije, prostore za glasbene skupine, izobraževanje za otroke in mladino, galerijo, mali kino, pisarne za nevladne organizaije in hostel za nastopajoče; da ga obiskuje tudi občinstvo iz Zagreba, ki se vrača domov z nočnim vlakom ter da se je ravnatelj Tin udeležil Ment, ker je iskanje in ustvarjanje novih stikov, dogovorov in sodelovanj lažje skleniti osebno v živo kot po elektronski pošti.
V Popcastu #5 je Marko Podrug ob starem znancu Zoranu Stajčiću z Ravno do dna gostil Danijela Sikoro – Sixa iz hrvaškega podjetja Pozitivan ritam in založbe PDV ter beograjsko glasbeno agentko Jovano Coka Stanković. Pogovor ob vroči kavi je tekel o generacijskem prepadu v glasbeni industriji, kjer se odvija trk “dinozavrov” in novih obrazov; ali bi moral imeti mladi bend prej avto kot založbo; zakaj se sploh prihaja na MENT; ali se industrija spreminja hitreje kot kdaj koli prej; ali so CD plošče res mrtve ter o vinilu, zbirateljstvu in regionalni t. i. “jugosferi”
Zaključni Popcast #6 je gostil Mirana Rusjana, vodjo konferenčnega programa MENT-a in gonilno silo založbe Moonleee. Marko Podrug in Zoran Stajčić sta se z njim pogovarjala o koordinaciji konference, ki poteka istočasno na petih različnih prizoriščih; zakaj MENT ni samo showcase festival, ampak industrijska platforma; kako se je v dvanajstih letih (z)gradil ugled vsakoletnega dogodka; o regionalnem sodelovanju in tržišču nekdanje “jugosfere”; o balansu med bendi v razvoju in velikimi festivali; zakaj je za Moonlee Records dolgoročno vzdržnejši model delovanja z “manjšimi, a kvalitetnejšimi bendi” ter kaj sploh pomeni za založbo, da noče pokriti vsega, ampak delati fokusirano.
