Če se nam danes dozdeva, da je naša širša domovina Evropa s svojimi vrednotami in blagostanjem pristala nekje na obrobju svetovnega dogajanja, če že ne – prosto po Trumpu – kar na »smetišču zgodovine« zaradi izgube kompasa, pa je bilo še nedolgo tega nazaj povsem drugače. Trumpovim skrajno zaničljivim in žaljivim izjavam o pogubi in propadu Evrope bi prvi oporekali vsi tisti njegovi rojaki, ki so v Evropi videli boljšo izbiro za svojo eksistenco. Med njimi je bilo od nekdaj veliko nadarjenih umetnikov, predvsem jazz glasbenikov.
Na začetna leta oblikovanja moje glasbene identitete spomni kar precej plošč v moji zbirki. Na jazzovski poljani je ena od tistih, ki izstopajo, plošča Archieja Sheppa naslovljena Black Gipsy. Ta ponudi dobro izhodišče za razmišljanja v več smereh in omogoči tudi pogled nazaj v polpreteklo zgodovino jazza, kot soočenje z nakazanim razvojem jazza po tistih prelomnih časih okrog leta 1969, ko je nastala.
Današnji pogled v ogledalo ne pokaže prav očarljive podobe Evrope, ne kot zaželene, obetavne in privlačne, kaj šele cenjene in spoštovane na svetovnem zemljevidu, pa vendar (zlasti države iz EU-ja) kot končna destinacija ostaja upanje za množice beguncev iz držav, kjer divjajo vojne, ki so jih zanetile ZDA. Ta ista Amerika, ki se je takrat nam v Evropi zdela kot nekakšna obljubljena dežela, v katero smo projicirali svoje upe in želje po vsem tistem, česar nismo imeli v izobilju. A ta obljubljena dežela, ki jo tako nekritično in vseobsegajoče »copy-paste«-mo k nam, ima seveda tudi drugo, manj lepo, pravzaprav zelo grdo in kruto plat. In prav to so dobro vedeli in na svoji koži občutili prenekateri jazz glasbeniki, ki so se (kot »black gipsyji«) s svojim talentom kot edinim premoženjem odpravljali že od prvih desetletij prejšnjega stoletja naprej čez lužo v Evropo ali še dalj. Francija, Italija, Anglija, Nizozemska, Danska, Švedska, pa Nemčija, Avstrija, Švica in celo daljnovzhodna Japonska so bile obljubljene dežele, ki so ponujale boljši kos kruha in večje možnosti za dostojnejše preživetje ljudem, ki so životarili na obrobjih velemest »novega sveta« (z »razvitega zahoda«), kjer je bil le vogal stolpnice ločnica med blagostanjem bleščave pete avenije in bedo brezdomstva ob drugi strani iste zgradbe. Geti, slumi, Bronx, Harlem, postaje podzemne železnice, vznožja mostov do Mannhattna … so smetišča brezdušnega kapitalizma, ki duši z brezupom.
Pariz, London, Bruselj, Berlin, Stockholm, Tokyo in številna druga velemesta so postala kulturno bogatejše prestolnice tudi zaradi množice migrantov, ki so s saksofoni in trobentami čez ramo ali pod pazduho prikorakali iskat človeka dostojno življenje na staro celino, v države s sicer bogato zgodovino izkoriščanja in zatiranja drugih. In prihajali so že od dvajsetih let prejšnjega stoletja dalje. V kolonialni velesili Franciji so se konec šestdesetih let prejšnjega stoletja tako znašli takorekoč (cvetober) vsi avantgardisti free jazza, ki je v Ameriki doživel tako hiter zaton kot je bil njegov meteorski vzpon slabih deset let prej. A tako to gre (tam – in zdaj tudi vsepovsod drugje): nenehno se mora nekaj dogajati, spreminjati (četudi na slabše), vse je podvrženo trenutni modi in zakonu ponudbe in povpraševanja, kdor se temu ne podredi in ne sklepa kompromisov ostane brez dela in kruha… Stara celina pa je pokazala vsaj malo spoštovanja tudi do starejših glasbenikov, ne le do novih imen in aktualnih trendseterjev.
Nisem (za)ostal v tistem času, niti ga ne malikujem, a že pogled na nekaj izbranih plošč in glasbenikov, ki jih srečamo konec 1960 let z domicilom v Franciji, je osupljiv in razodene Pariz ne samo kot pomembno jazzovsko prestolnico Evrope tistega časa, temveč se zazdi, kot da je bil takrat center jazzovskega sveta. Zato ne preseneti, da jim je v naslednjih letih sledilo še več talentiranih mladih umetnikov, ki so nato pomembno preoblikovali sodobni jazz, ustvarjen na stari celini. (O skandinavskih državah kot drugem takem zgoščenem prizorišču srečevanja glasnikov najrazličnejših muzik bom pisal kdaj drugič, prav tako o Japonski in tamkajšnjem enormnem navdušenju nad jazzom.)
Zlasti založba BYG Records je sčasoma postala sinonim za muziko in marsikaterega glasbenika, ki bi ga zlahka srečali tudi pod okriljem Impulse! Records, a je ta zaradi vse večje selitve talentov v Evropo začela že v začetku 1970 let vidno stagnirati. V enako pomembni meri kot izvajalci, so za založbo pomembni producenti; in ko sta Impulse! zapustila Creed Taylor in Bob Thiele, se je že nakazala pot izgubljanja značilne identitete, ki sta jo tej založbi pred tem začrtala s svojim lastnim okusom in občutkom za dobro in drugačno glasbo. Založbe nista rešila niti Gato Barbieri in Keith Jarrett kot resnično veliki novi zvezdi tistega časa, ki so ju imeli pogodbeno vezana nase.
In ta francoski BYG je bil res BIG! Konec 1960 in na začetku 1970 let si je delil primat z diskografsko znamko AMERICA Records, ki je takoj dala vedeti, katere jazzovske muskontarje najraje snemajo v Franciji. Zato srečamo, denimo, Archieja Sheppa v istem času na ploščah obeh takrat malih, a prodornih založb, ki sta znatno vplivali na razvoj sodobnega jazza v Evropi. O kom in čem pravzaprav govorim, ko izpostavljam ti dve pomembni založbi?
Archie Shepp je z najrazličnejšimi glasbeniki, ki so bili takrat tam, v roku dobrega leta posnel celo serijo plošč, od tega kar nekaj izjemnih. Sam smatram to obdobje njegovega ustvarjanja (s kulminacijo v letu 1969) za najboljše. Med ploščami založbe America Records iz tega časa izstopata Black Gypsy in njegovo sodelovanje s Phillyem Joeom Jonesom na drugi plošči. Imel je povsem proste roke, snemali so takorekoč vsak teden z jazzarji ali Tuaergi, z mlajšimi ali starejšimi kolegi, v studiu ali na koncertih. V katalogu BYG Records izstopajo njegove plošče Blase, Yasmina, A Black Woman ter Poem For Malcolm.
Prav zaradi teh plošč je Archie tudi na tej strani Atlantika postal »big«, prvo ime in pravi zvezdnik, predstavnik avantgardistov, ki so se preselili v Evropo. Med tistimi, ki so ostali v Ameriki, pa se je prebil v prvi plan prav tako bivši Coltranov učenec Pharoah Sanders. Prihodnost je bila njuna, karieri pa ne povsem enaki. Na Archiejivih pariških ploščah iz tistega časa lahko srečamo celo plejado imen, ki so v naslednjih letih krojila sodobni jazz (predvsem) na evropskih tleh: Dave Burrell, Anthony Braxton, Sonny Murray, Clifford Thornton, Noah Howard, Leroy Jenkins, Lester Bowie, Roscoe Mitchell, Malachi Favors …
Na BYG-u, čigar celoten katalog je kasneje izšel pri angleški Charly Records pod njihovo jazzovsko etiketo Affinity Records, je bilo izdanih precej zanimivih plošč zgoraj navedenih in drugih avtorjev, izmed katerih bom posebej izpostavil album Tarik, na katerem blesti saksofonist Dewey Redman. Deweya poznamo iz sodelovanj z Ornettom Colemanom, Donom Cherryem in Keithom Jarrettom. Don Cherry se je predstavil na več ploščah, izpostavljam pa dvojec duetov z bobnarjem Edom Blackwellom pod naslovom MU.
Splača se pobrskati po diskografiji teh dveh francoskih založb, ki sta igrali pomembno vlogo pri beleženju jazza, ustvarjenega na evropskih tleh okrog leta 1970. Med avtorji, ki so pustili avdio sled na ploščah založbe America, lahko najdemo tudi pianista Mala Waldrona. Kot zanimivost naj omenim, da je naredil posnetke tudi za BYG, a jih ta iz neznanega razloga ni izdal, temveč jih je mnogo let pozneje prvič obelodanil Charly, ko je odkupil pravico do objave njihovih arhivov.
Tok človeškega valovanja proti vznemirljivosti srečanja z drugimi deželami in kulturami je dvostranski. Želja po potrditvi svoje vrednosti in talenta v tujini je pripeljala marsikaterega evropskega glasbenika tudi tja čez, a zelo redki so tam tudi ostali. Tako da je pravzaprav obljubljena dežela za jazziste Evropa, ne pa Amerika. Tvegal bom s trditvijo, da evropski jazz glasbeniki niso pustili prav močne in trajne sledi na ameriških tleh, saj Zawinulov in McLaughlinov ni ravno na pretek. No, pa tudi Cannonballov in Milesov, ki bi jih zvabili tja zgolj zaradi navdušenja nad izjemnim talentom, ni več.
Nesporno so pomembnejši pečat pustili na evropskem jazzu tisti glasbeniki iz čezmorskih dežel, ki so si tukaj našli nov dom za krajše obdobje bivanja, ali se celo za stalno preselili in si ustvarili družine na stari celini. Če naštejem le nekatere: Archie Shepp, Kenny Drew, Don Cherry, Mal Waldron, John Tchichai, Dexter Gordon, Gato Barbieri, Ben Webster ter Marion Brown in Noah Howard, kista tukaj posnela nekaj svoje najboljše muzike.
